Orientacija

“Z orientacijo se srečamo takrat, ko zapustimo kraj stalnega bivanja, kjer se gibljemo avtomatično – brez premisleka. S pomočjo znanja, izkušenj, dostopnih podatkov in tehničnih pripomočkov lahko obvladamo tudi neznan teren, tako da ves čas vemo, kje se nahajamo, in znamo najti pot do izbranega cilja. Orientacija je torej sposobnost, da se znajdemo na neznanem terenu, pa naj bo to gozd, visokogorje, velemesto ali celo notranjost orientacijsko zahtevnega objekta, na primer velike stavbe ali podzemne jame.” (Taborniški priročnik Orientacija, 1999)

Obstaja mnogo oblik orientacije. Orientacijski tek, orientacija z gorskimi kolesi, orientacija na smučeh in precizna orientacija so športne panoge. V službene, profesionalne namene se pojavlja cela vrsta oblik orientacije, ki sloni predvsem na tehnologiji in mnogo manj na znanju in izkušnjah. To je navigacija plovil, avtomobilska navigacija, raznovrstne lokacijske storitve, ki združujejo uporabo GPS, GSM, WAP, UMTS ipd.

Taborniško orientacijo pa bi lahko opisali kot gibanje po terenu le s pomočjo kompasa in (največkrat) državne topografske karte merila 1 : 25 000 (krajše DTK 25). V zadnjih letih pa prihaja tudi do uporabe preciznejših, digitalnih pripomočkov: predvsem GPS. Poleg tega pa postaja vsebina DTK 25 zaradi nereambulacije zastarela (gozd in kolovozi 30 let, ostala vsebina 10 let). Vprašanje ki se pojavlja je: je to še taborniška orientacija ali pač v času modernih tehnologij izgubljamo stik s starimi znanjič Odgovor je seveda retoričen. Kljub pojavu vseh pripomočkov čar orientiranja le s pomočjo kompasa in karte ostaja. Vsaj za nekaj let. Takrat pa bo potreben tehten premislek. Ki pa se ga lahko začnemo zavedati že danes.