Orientacija

“Z orientacijo se sre?amo takrat, ko zapustimo kraj stalnega bivanja, kjer se gibljemo avtomati?no – brez premisleka. S pomo?jo znanja, izkušenj, dostopnih podatkov in tehni?nih pripomo?kov lahko obvladamo tudi neznan teren, tako da ves ?as vemo, kje se nahajamo, in znamo najti pot do izbranega cilja. Orientacija je torej sposobnost, da se znajdemo na neznanem terenu, pa naj bo to gozd, visokogorje, velemesto ali celo notranjost orientacijsko zahtevnega objekta, na primer velike stavbe ali podzemne jame.” (Taborniški priro?nik Orientacija, 1999)

Obstaja mnogo oblik orientacije. Orientacijski tek, orientacija z gorskimi kolesi, orientacija na smu?eh in precizna orientacija so športne panoge. V službene, profesionalne namene se pojavlja cela vrsta oblik orientacije, ki sloni predvsem na tehnologiji in mnogo manj na znanju in izkušnjah. To je navigacija plovil, avtomobilska navigacija, raznovrstne lokacijske storitve, ki združujejo uporabo GPS, GSM, WAP, UMTS ipd.

Taborniško orientacijo pa bi lahko opisali kot gibanje po terenu le s pomo?jo kompasa in (najve?krat) državne topografske karte merila 1 : 25 000 (krajše DTK 25). V zadnjih letih pa prihaja tudi do uporabe preciznejših, digitalnih pripomo?kov: predvsem GPS. Poleg tega pa postaja vsebina DTK 25 zaradi nereambulacije zastarela (gozd in kolovozi 30 let, ostala vsebina 10 let). Vprašanje ki se pojavlja je: je to še taborniška orientacija ali pa? v ?asu modernih tehnologij izgubljamo stik s starimi znanji? Odgovor je seveda retori?en. Kljub pojavu vseh pripomo?kov ?ar orientiranja le s pomo?jo kompasa in karte ostaja. Vsaj za nekaj let. Takrat pa bo potreben tehten premislek. Ki pa se ga lahko za?nemo zavedati že danes.