Matej Kelemen: "Ko si vzameš čas za spoznavanje okolja, odkriješ veliko lepega."

Ljubezen do narave se je v meni pojavljala že od majhnih nog. Oče me je jemal s sabo na ribičijo. Poletja sem preživljal na vasi pri babici, kjer smo se otroci igrali zunaj. V 2. razredu sem se pridružil tabornikom. Oboževal sem taborjenja, bivake in druge akcije na prostem. Z veseljem sem spremljal oddaje Bear Gryllsa na televiziji, kjer me je navduševalo kako je lahko z minimalnimi pripomočki ustvaril vse kar je potreboval za preživetje v naravi. Danes je takšnih oddaj res ogromno in mnogo jih je bolj poučnih od tistih Bear Grylls-ovih, ki so bile res ekstremno avanturistično naravnane. Vendar se mi zdi, da je bilo prav to super motivacija, da sem začel tudi sam pri tabornikih poskušati različne tehnike, ki sem jih videl na televiziji.

Kupil sem si kresilo za netenje ognja. Pri tabornikih so mi vedno dali priložnosti, da izpopolnjujem svoje interese skozi taborniški program. Na enem izmed prvomajskih pohodov sem se javil za prižiganje večernega ognja. Nato pa so me morali čakati več kot pol ure, medtem ko sem se jaz mučil s kresilom. Ogenj pa se ni in ni hotel prižgati. Vsi smo bili že utrujeni in lačni. Naposled smo ogenj prižgali z vžigalicami, da smo lahko skuhali večerjo. Da dan ne bi mogel biti slabši je več kot polovica moje porcije testenin pristala na tleh, ker sem prevrnil menažko. To se morda sliši kot zelo slab spomin in razlog, da nikdar več ne bi želel nazaj v naravo. Vendar sem trmast in vztrajal sem naprej.

Od takrat naprej sem tudi sam hodil v gozd poskušat stvari, ki sem jih videl v kakšni oddaji, na internetu ali prebral v knjigi. Nabiral sem užitne rastline, netil ogenj na različne načine, postavljal zavetja, pletel vrvi iz naravnih materialov… V naravi sem prespal ogromno noči, tistih v šotoru na taborjenjih sploh ne štejem več. Spal sem v snežni luknji, v jami, v naravnem bivaku, brez spalne vreče ob ognju in še kaj. Novo pridobljene izkušnje in znanja sem nato preizkusil na daljših samostojnih pustolovščinah. Med potovanjem s prijatelji po Islandiji sem napakiral velik nahrbtnik in prehodil del Islandije sam. V tamkanjšnji naravi mi je pot prekrižalo le nekaj ovc med prečkanjem cest, pa par avtomobilov. Ko si vzameš čas za spoznavanje okolja, odkriješ veliko lepega. To je bila res zanimiva in nepozabna izkušnja, ko si več dni sam s sabo in naravo. Na tem potovanju sem spoznal, da izkušnje štejejo veliko več kot kakršno koli znanje iz teorije. Za primerjavo, lani sem z nahrbtnikom prehodil krožno pot okoli Julijskih alp (Juliana trail). Na poti sem bil 9 dni z nahrbtnikom, ki je bil polovico lažji od tistega na Islandiji in dnevno prehodil 2-3 krat večjo razdaljo. Tako se je počasi moja povezava z naravo samo še krepila. Vse to pa so omogočali in spodbujali taborniki.

Vse od takrat, ko sem z jeklom in kremenom prvič ujel iskro in zanetil ogenj pa do sedaj, ko sem že velikokrat zanetil ogenj z lokom in svedrom, kresilom, lupo in še marsikatero drugo metodo, je občutek, ko zanetim ogenj na bolj primitiven način, enako magičen kot tista prva iskra, ki je v meni vzbudila to strast do veščin bivanja v naravi. Okrepil sem svoja znanja in veščine na tečaju Bivanja v naravi pri Zvezi Tabornikov Slovenije. Sedaj pa kot mentor in vodja tečaja, skupaj z ekipo, predajamo to znanje naprej mlajšim tabornikom. Moja želja je prikazati moč narave, kaj vse se lahko od nje naučimo in zakaj je narava naš dom. To počnem tudi izven taborniške organizacije, tako da preko FaceBook in YouTube strani delim svoje izkušnje in napotke z namenom, da vzbudim zanimanje za aktivnosti na prostem in veščinami bivanja v naravi.

Se vidimo v naravi.

–     Matej Kelemen