»Kdo bi imel to predavanje,« je Blaž Zupančič vprašal na enem od številnih pripravljalnih sestankov za modul Program na Wood Badge tečaju leta 2018. Sledila je dolga, neprijetna tišina. Nihče se ni želel javiti za predavanje z naslovom »Ustvarjanje občutkov skozi program«. Nihče ni vedel, kaj naj bi to predavanje bilo. Nihče ni dobro razumel naslova. Pa je Blaž rekel: »Naj ima to predavanje Jolbe, bo že nekaj naredil po svoje, da bo v redu.«
Skočimo v sedanjost, v leto 2022.
Številne modne besede ali besedne zveze (buzzword), ki sem jih zasledil v zadnjih dveh letih so povezane z učenjem, preizkušanjem in gibanjem. Tu je nekaj primerov; embodied learning ali učenje z gibanjem, experimental learning ali izkustveno učenje, embodied cognition ali utelešeno spoznavanje in druge teorije učenja in poučevanja. Nisem pedagog, sem visokošolski učitelj. Nisem teoretik, sem praktik.
Tabornik sem že 23 let, od leta 1999. In več kot polovico tega časa sodelujem pri izobraževanjih v Zvezi tabornikov Slovenije na vseh treh nivojih. Vodniški tečaj GOOT, Tečaj za vodje oziroma Wood badge tečaj, ALT, Megamodul in specialistični tečaj prve pomoči so le nekatera izobraževanja, pri katerih sem sodeloval. Kaj je vsem skupno? Da so to taborniška izobraževanja, ki so načrtovana po skavtski metodi oziroma taborniškem pristopu. Eden od gradnikov te metode je učenje z delom (learning by doing).
In to mi je zanimivo. Nekaj, kar taborniki uporabljamo tako samoumevno in skoraj mimogrede, je nekaj, na kar nas opozarjajo na različnih izobraževanjih, ki sem se jih udeležil kot visokošolski učitelj v zadnjih dveh letih.
Nazaj k zgodbi iz leta 2018. Mislil sem si, kaj pod milim nebom naj povem o ustvarjanju občutkov skozi program, kaj sploh vem o tem, sem sploh kdaj o tem razmišljal, je kakšna taborniška literatura na to temo. Seveda ne. Groza, ena ura in pol za to! In nastopila je prokrastinacija, zavlačevanje in odlašanje, do praktično zadnjega trenutka. Bili smo že v Gozdni šoli, pa še vedno nisem imel niti osnutka ideje, kako naj bi to predavanje bilo, kaj bodo vsebine … Panika. In hipni navdih. Ideja se je porodila tako nepričakovano, da bi mi skoraj zbežala med prsti. Vse je v trenutku dobilo smisel in zdelo se mi je, da bi morebiti lahko celo izpadlo dobro. Ob pomoči drugih mi je uspelo pripraviti vse potrebno za izvedbo dejavnosti in napočil je čas, da ideja postane dejanje. Udeležence na tečaju peljem čez hudournik, na lokacijo, kjer je vse pripravljeno za predavanje. In se začne. Glasna glasba se začne predvajati, udeleženci gledajo nekoliko zmedeno, vendar se vseeno prepustijo toku in začnejo prijemati vrvice, ki kažejo na čustva, ki jih sprožajo določeni zvoki. Še vedno v dvomih, ali bo poskus uspel, se tudi jaz prepustim toku in …
… uspeh. Vsaj po besedah udeležencev na večernem vrednotenju. Kamen se odvali od srca.
Nisem vedel, vendar sem dejavnost pripravil tako, da so se tečajniki učili z gibanjem in z izkušnjo. To sem spoznal leta po izvedbi. Na drugi strani pa sem se sam učil z delom. Naučil sem se načrtovati drugačno izkušnjo, uporabiti drugačen pristop k poučevanju.
Verjamem, da vse te izkušnje, ki sem jih praktično pridobil s sodelovanjem pri izobraževanjih v ZTS, sedaj pripomorejo, da si drznem stvari delati drugače in po svoje tudi kot visokošolski učitelj na Biotehniški fakulteti.
Sedaj, ko razmišljam, česa vsega sem se naučil s preizkušanjem, eksperimentiranjem, tako, da sem stvari naredil in ne le o njih prebral knjige ali pogledal YouTube videa, mi pride na misel cela gora stvari (naučil sem se gibati v naravi, se orientirati, nastopati pred občinstvom, pripraviti obrok za 50 ali 100 ljudi, načrtovati dejavnosti, voditi skupino ljudi …). Mogoče te na tem mestu, bralca, povabim, da tudi ti razmisliš, česa vse se ti je uspelo naučiti tako, da si stvari naredil, preizkusil in ne le slišal o njih. Ja, drži, da je lažje stvari povedati, kot narediti, vendar kakšna je potem stopnja pomnjenja? Kje je radost učenja?
Neformalna izobraževanja, med katera se uvrščajo tudi vsa taborniška izobraževanja, so odlične priložnosti, da razširimo svoje znanje, krepimo spretnosti, gradimo veščine. Velikokrat tako, da stvari preizkušamo in izvajamo, torej se učimo z delom.
Zakaj torej vse prej naštete besedne zveze sedaj zasledim kot visokošolski učitelj? Ker projekti, kot so »Inovativno učenje in poučevanje za kakovostne kariere diplomantov in odlično visoko šolstvo« želijo izboljševati kakovost visokošolskega izobraževanja z uvedbo prožnejših, sodobnih oblik učenja in poučevanja. To se mi zdi tako pomembno, da bom zapisal še enkrat. Z uvedbo PROŽNEJŠIH in SODOBNIH oblik učenja in poučevanja. Kako krasno.
Kaj drugega so taborniška izobraževanja kot prožna in sodobna …
Kar da misliti …
– Davor Kržišnik – Jolbe