Še danes se spomnim, kako zaprepaden sem bil, ko mi je brat, dolgoletni tabornik, v 8. razredu povedal, da me je prijavil na taborjenje. Do takrat sem ga le nekajkrat obiskal zadnji dan tabora, ko smo ga odpeljali domov – tudi tisto leto, ko je med gusarskimi boji padel s splava in si zlomil roko. In sedaj je med gručo razposajenih in glasnih tabornikov meni nič tebi nič zvlekel še mene, precej sramežljivega in introvertiranega mlajšega bratca (verjamem, da se vsem, ki so me že srečali ali poslušali monologe pred vsemi delegati skupščine, ta opis zdi malo za lase privlečen, ampak tako je bilo). Takrat se mi je zdelo nezaslišano! Ampak sem šel, ker so mi rekli, da je taborjenje že plačano in da denarja ne moremo dobiti nazaj. Kaj je lahko hujšega za Gorenjca od tega! Tako mi ni preostalo drugega, kot da grem.
In sem preživel. Čeprav smo na krstu prestavili jambor za 1 meter, da je lepše metal senco, čeprav sem bil v šotoru z bog ve kom, čeprav smo z malo plastično žlico (takrat je bila plastika za enkratno uporabo precej bolj običajna in sprejemljiva kot danes) na vročem soncu osušili veliko lužo in vsak dan ekonomu (ki je bil slučajno moj brat) s pol gobice za pomivanje posode očistili Yugota.
Sprva nisem želel priznati, ampak … bilo je super! In me je tako potegnilo, da sem sedaj tabornik že precej dlje kot »navaden civilist«. In prav pri tabornikih sem se naučil javnega nastopanja in izgubil tremo – do te mere, da sem namesto jedrskega fizika (preračuni v neki »temnici« v kleti inštituta) postal učitelj. Učitelj, ki vsak dan ves dan javno nastopa pred množico.
Ne samo, da me je taborništvo pripravilo do tega, da to sploh lahko počnem, tudi službo sem dobil zaradi tega. Med kandidati sem izstopal, ker sem poleg fizike znal še marsikaj drugega in sem lahko takoj prevzel še modul Vodenje v naravi. Ne zgolj zato, ker se v naravi znajdem (orientacija, pohodi ipd.), temveč zaradi nekega privzgojenega razumevanja in občudovanja narave, ki mi ga je dalo taborništvo z vsemi v naravi preživetimi urami, čistilnimi akcijami in pospravljanji po taborjenju, ko smo moralo travnik pustiti točno tak, kot smo ga dobili. Ta občutek za naravo dobiš samo, če vsako leto po več tednov nepretrgoma preživiš v naravi.
Aja, pa nimam že tri mesece pred ekskurzijo glavobolov, ker bo treba rezervirati avtobus in poklicati na grad – to sem počel že takrat, ko so ekskurzije še drugi organizirali zame. In tudi v službi opažam, da so taborniki v razredu precej bolj komunikativni, timski in tudi uspešni. Mlad človek se vsega mnogo hitreje priuči in kar se tabornik nauči, to tabornik zna. Je res malo čudno, ker je starostna razlika tako majhna (danes sem sodelavec mame dveh članov mojega voda, s tema članoma pa občasno rekreativno igram odbojko), ampak ravno to je čar tabornikov. Mladi za mlade!
Tudi brata je taborništvo precej oblikovalo. Danes je v podjetju, katerega solastnik je, zadolžen tudi za zaposlovanje novih sodelavcev: fizikov, biologov, matematikov, programerjev, … in predvsem tabornikov. S to čudežno besedo si praktično že sprejet – ker ve, da bo dobil zanesljivo, odgovorno, spretno in timsko osebo.
A sem omenil, da ima svoje zelo uspešno podjetje še en tabornik iz našega rodu? Ja, prav ste uganili, tudi tam je zaposlenih veliko tabornikov. Se pač boljše znajdemo, pa ne samo s kompasom v naravi.
Če še ne veste: taborništvo ni samo kurjenje ognjev in postavljanje šotorov, je vse ostalo. Že 70 let.
– Jure Ausec – Bajs