Malo je tistih, ki so svojo pot z rutko začeli na taborjenju (in ne septembra na prvih taborniških srečanjih), vendar si upam trditi, da se nas je večina dokončno zaljubila v taborništvo prav tam. Poletje, narava, šotor, taborni ogenj, prijatelji ter super-naporen-ampak-noro-kulski program so tisto, na kar taborniki čakamo celo leto. Za nas je to hkrati zaključek in glavni izziv taborniškega leta ter nagrada za vse opravljeno v tem letu.
Sam nimam svojega najboljšega tabora, saj so moje najboljše izkušnje sestavljene iz mnogih trenutkov z različnih taborjenj. To so tisti trenutki, ki so se me najbolj dotaknili, me največ naučili in se mi najbolj vtisnili v spomin. Žal na taborjenjih nisem bil velikokrat v vlogi udeleženca, tako da imam teh spominov bolj malo. Še najbolj se mi je v spomin vtisnil tabor prostovoljcev, ko sva se s prijateljem odločila, da bova zajezila del reke, da se bomo lahko kopali. In smo se – v tisti premraženi vodi smo noreli, kot da se prvič v življenju kopamo. Ta izkušnja med vedno znova opomni, da si moramo vsake toliko tudi prostovoljci vzeti čas zgolj zase, brez mlajših članov, si pripraviti druženje in se preprosto mladostniško znoreti.
Kot vodnika sta se me najbolj dotaknili dve izkušnji tabora. Takrat so bili člani mojega voda stari 9 in 10 let. Prvi dan tabora smo imeli pohod na taborni prostor. Malo pred ciljem nas je ujela zelo huda nevihta, pred katero se nismo mogli nikamor skriti. Na nekoliko prestrašene poglede otrok sem se odzval rekoč, da bomo imeli pohod v mokrih majčkah in jih vprašal, če poznajo kakšne pesmi, povezane z dežjem. Preostanek poti smo prehodili v nalivu, si zraven peli vse od »Have you ever seen the rain« do »Dež naj pada« in tekmovali v tem, kdo bo bolj premočen. V tistem trenutku so bili moja glavna skrb pravzaprav starši in kako se bodo oni odzvali na situacijo. Pričakoval sem veliko zaskrbljenih klicev, zato smo na Facebook objavili sliko premočenih, ampak nasmejanih otrok … Prejel nisem niti enega klica. To je bil trenutek, ko sem dojel, kakšno zaupanje staršev si lahko taborniki pridobimo s svojim delom. Na tem istem taboru smo predzadnji dan prvič sami pripravljali kosilo na ognju. Samo kosilo na koncu ni bilo nič posebnega, nekoliko razkuhani makaroni in premalo začinjena omaka, ampak ponosni pogledi otrok, ki so kosilo v celoti pripravili sami, so vse to spremenili v eno najboljših kosil v mojem življenju.
Predvsem so mi od taborjenj v spominu ostale tiste stvari, ki so me za nekaj trenutkov v celoti odklopile od resničnega sveta. Na zadnjem taboru smo imeli taborniško poroko in del le-te je predstavljal tudi poročni ples. Mladoporočenca sta seveda zaplesala, nismo pa pričakovali, da bo plesal še kdo drug! Plesal je ves tabor, od najmlajših tabornikov naprej. Vsi skupaj smo se vrteli in veselili z mladoporočencema. V takšnih trenutkih veš, da si v skupini, kjer se vsi sprejemamo, si zaupamo in se imamo preprosto radi, kar je v teh časih že prava redkost. Čar taborjenj se zame skriva tudi v vseh večerih ob tabornih ognjih, motivacijskih igrah, pesmih, objemih, internih šalah …
Naj zaključim z SMS sporočilom, ki sem ga kot taborovodja po koncu tabora prejel od mame ene izmed udeleženk: »Pozdravljen, gospodar Miha. Podlasica je bila navdušena nad taborom. Hvala, ker ste vsi skupaj tako lepo skrbeli zanjo.« Verjamem, da marsikomu ni jasno, kaj je s tem gospodarjem in podlasico, ampak ravno v tem je čar. Mi to preprosto razumemo. Nam, ki smo bili na tem taboru to nekaj pomeni, iz tega smo naredili zgodbo, ki jo bomo vedno nosili s sabo.
– Miha Rebol, načelnik za Program za mlade