Nina Kapelj Lukman: No, pa smo prišli do konca!

No, pa smo prišli do konca. Naj bi bila tale zadnja. Zgodba. Zaenkrat. V skupini 70 zgodb ZTS. Premalo je strani, premalo je črnila, da bi lahko vse taborniške zgodbe zapisali. Zgodbe tabornikov so prežete z nostalgijo. V njih je zajetih toliko čudovitih trenutkov. Pa toliko spominov. Pa toliko čustev. Pa smeha in solz.  

To so zgodbe, ki jih čuvamo za naslednji večer ob taborniškem ognju. Zgodbe, ki nas vračajo v tista “najlepša leta”. Zgodbe, ki jih bomo čez 10, 20, 30 let z veseljem prebirali. 

V čast in veselje mi je bilo, da sem jih toliko poiskala, poslušala, zapisala in pričarala nasmeške z njimi na obraz tabornikom in drugim, ki so jih prebirali.  

Taborništvo pa nam ni dalo le zgodb. Dalo nam je znanje, izkušnje, veščine. Taborniki radi rečemo, da nam je bila to šola za življenje.  

Mene je naučilo marsičesa. Odgovornosti, ko sem v srednji šoli prevzela svoj vod. Ustvarjalnosti, ko smo pripravljali zanimiv in poučen program. Improvizacije takrat, ko stvari niso šle po načrtih. Vodenja, ko sem prevzela kakšno pomembnejšo funkcijo. Naučilo me je tudi padcev. Bolečine in nožev v hrbet, ko stvari niso šle po načrtih. Razumevanja, da smo ljudje različni in imamo drugačne cilje in prioritete (ja, tudi pri tabornikih). Najbolj od vsega pa cenim to, da mi je taborništvo dalo prijatelje. Najboljše prijatelje. In oni so me naučili največ.   

Tabornik Aljoša me je naučil potrpežljivosti. Hugo razumevanja (pa tudi javnega nastopanja in retorike 😉 ), Borut financ in odgovornosti, Blaž mi je pokazal, kako pomembno je poslušati drugo mnenje, tudi če se z njim ne strinjaš. Jona me še zdaj zasipa s koristnimi informacijami o produktivnosti. Uf, pa še toliko jih je, ki jih lahko štejem med taborniške prijatelje. Nekaj je pa takšnih, ki imajo prav posebno mesto.  

Spomnim se je, kako je prišla na prvi sestanek delegatov za svetovno skavtsko konferenco v Sloveniji. Na glavi je imela Kekčev klobuk. Baje, da bodo te klobuke nosili vsi kandidati za youth advisorje za svetovni skavtski komite. Pojma nisem imela, o čem govori. Ona popolnoma navdušena nad idejo, jaz pa razmišljala, kdo za vraga je ta punca. Nisva potrebovali veliko, že sva počeli neumnosti za delegatsko mizo, se nasmihali Janezu, ki je pripadal klanu borovničk (borovniške je bilo šifrirano ime za člane WOSM-a, ker so imeli vijolične rutke), skupaj s starešino ZTS nagajali Nini in Luciji (resnemu delu slovenske odprave) in se veselili prihodnosti. Ja, najine prihodnosti, saj sva od takrat preživeli veliko skupnih trenutkov. Kasneje, ko sem dobila družino, je ona postala načelnica ZTS. Prva načelnica. Priznam, skakala sem od ponosa. Jaz sem pa doma cartala dojenčke. In kljub vsemu še vedno čakam tiste najine trenutke, ko se zlekneva v savno in na ležalnik in se pogovarjava do onemoglosti. Naučila me je mirnosti in vztrajnosti. Naučila me je nagajivosti. In naučila me je, da zmorem (čeprav sem ženska) doseči to, kar si želim. Hvala, Eva. 

Veliko tabornikov in tabornic mi je prekrižalo pot. Tudi ona, o kateri sem kakšno leto samo poslušala, a je osebno nisem spoznala. Ko smo s komisijo za program v letih od 2013 naprej modrovali, kako bi spremenili svet, jo je Blaž Zupančič velikokrat omenil: “Kako ne veš, kdo je? To je tista bejba, ki sama ponovno postavlja na noge Mengeš. Pa baje čist raztura. Pa res šteka program.” No, v tistem času smo potrebovali novega mentorja na vodniškem tečaju JPN in OO, ki bi “štekal” stvari. Dobr, dejmo vidt, kdo to je. Začelo se je z “Zdravo! Nina tukaj, vodja tečaja JPN in OO. Te zanima, da bi bila mentorica na tečaju?” In vse ostalo je zgodovina. 

 
Ko se s človekom ujameš, se pač ujameš. Spomnim se, kako sva iskali kozarce za vlaganje po Sloveniji (v sklopu projekta Vzpni se). Pri enem sva morali kopati v več metrski sneg. Spomnim se, kako sva težke šotore prestavljali po policah. Se smejali, ker nisva našli nobene moške roke za pomoč, najini egoti pa so govorili “punce, ve same to zmorete!” Od somentorice na vodniškem tečaju se je spreobrnila v kolegico, sodelavko in najboljšo prijateljico. Naučila me je, kako pomembno si je vzeti čas zase. Naučila me se strpnosti. Pokazala mi je, kako je prava prijateljica lahko vedno tam. V lepih trenutkih (ko sva cartali najina sinova) in manj lepih, ko sem ob polnoči potrebovala ramo za jokanje. Hvala, Urška.  

Taborništvo na pot prinese tudi prijateljstva, za katera nikoli ne bi rekel, da se bodo zgodila. Če bi mi kdo 15 let nazaj, ko sem se vrnila z vodniškega tečaja rekel, da bom pri tridesetih ob sebi imela “svoje punce”, članice svojega voda, bi se mu smejala. In to je marsikomu še vedno hecno. Kako so ti lahko tako zelo blizu 10 let mlajša dekleta? Pa so … mogoče zato, ker sem jih videla odraščati. Mogoče zato, ker smo prišle iz zelo močno povezanega voda. Mogoče zato, ker so nam življenje in drugi postavili ovire, ki so imele samo dve možnosti: ali se nam poti razidejo ali postane prijateljstvo med nami samo močnejše. Očitno smo izbrale drugo možnost. Spomnim se, kako smo se odpravile na Veliko planino. Sedem bejb z velikimi nahrbtniki. Kjer se je poleg nujnih stvari (hrane in vode) znašlo tudi nekaj popolnoma nepotrebnih (npr. ogledalo in pinceta). Na Veliki planino smo v simpatični koči pekle čevapčiče in bučke, brenkale na kitaro in se smejale prijateljicam kravicam, ki so se sprehodile mimo. Spomnim se, kako smo se spontano odločile, da je čas, da se kulturno udejstvujemo in poiskale predstavo v kateri nastopa Domen Valič. Samo Domen Valič. Spomnim se, kako smo praznovale 18ke, praznovale 20ke. Nekje vmes tudi mojo 30ko. Včasih si rečem, če sem z njimi preživela najstniška leta in vse težave ni vrag, da mi ne uspe tudi z mojimi sinovi. Naučile so me spontanosti. Naučile so me, kako je pomembno biti malo na izi pa malo na off. Pokazale so mi, kako lahko kljub ekstremni raznolikosti plujemo mirno plovbo in skupaj ustvarjamo spomine. Hvala, Iza, Karolina, Katarina, Patricija, Rea, Taja, Tanita.  

In potem je tu on. Prvi spomin nanj je bil, kako je v mali šoli v dramski igri igral palčka od Sneguljčice. In s prijateljem je ves čas kukal Sneguljčici pod krilo. Je res, da sva skupaj preživela celo osnovno in srednjo šolo, a se je pravo prijateljstvo zgodilo pri tabornikih. Ko sva bila nekje proti koncu srednje šole, sta dva voda v našem rodu ostala brez vodnikov. On ni imel vodniškega tečaja, jaz sama nisem želela biti vodnica. Tako sva nekako prisilno pristala skupaj. Midva in 18 otrok. Prišel je čas za prvo srečanje. Otroci začnejo prihajati. Midva štejeva: 1, 2, 5, 8, 13, 16, 18 … 19, 21, 23 … Otroci, kar prihajajo. Otrok je kar naenkrat … veliko. Preveč. Midva se spogledava in sva zmenjena brez besed. Tako kot velikokrat pozneje brez, da bi se pogovorila, oba poznava najin plan: “Mava to midva. Akcija.” In tako sva dobila (pre)velik vod. Cilj je bil samo eden. Da tem 25+ otrokom pričarava nepozabno taborniško izkušnjo. Ob tem pa se tudi midva imava fino. A nama je uspelo? Ne vem. Upam, da so najini mulčki dobili nepozabno izkušnjo, gotovo pa lahko trdim, da sva se midva ob tem imela fenomenalno.  

Spomnim se, kako sva vsako leto s posebno pozornostjo pripravljala bivake. Enkrat smo odšli na bivak ponoči (ne bom pozabila izrazov na obrazu otrok, ko sva jih zbudila ob polnoči). Naslednje leto smo na bivak odšli brez hrane. Hrano so si morali prislužiti. Eni so okopavali vrtove, drugi so čistili zelenje okoli tlakovcev. Naučili so se vzpostaviti stik z domačini in narediti nekaj dobrega. Enkrat smo se na bivak z Dolenjske odpravili na morje. Verjetno eden najboljših bivakov. Prehodili smo slovensko obalo, spali na klifu, kjer so nas ponoči presenetili rangerji. Nevihto preživeli v tovornjaku, kjer smo se spraševali, ali nas lahko ugrabijo. Spali pod oljkami, kjer nas je sredi noči napadel roj komarjev.  

Spomnim se, kako sva na eno deževno popoldne sprejela odločitev, da je nujno potrebno, da se najin vod tudi mednarodno udejstvuje. Poiskali smo poljski vod, s katerim smo si dopisovale preko pisem. Ampak to ni bilo dovolj. Potrebovali smo več. Tako sva pri 22 letih peljala skupino 15 otrok, starih med 12 in 14 let, z vlakom na mednarodni tabor Intercamp na Poljsko. In to ne med počitnicami, ampak na navaden šolski teden v maju (mhm, špricali smo pouk J ). Če sedaj pomislim na to, me kar strese. Kje sva imela glavo in pogum za takšen podvig? Na Dunaju smo spali pri avstrijskih skavtih, ki so imeli strašen WC, do Poljske smo prispeli z nočnim vlakom, kjer nas je 15 spalo v dveh vagonih, spoznavali poljsko zgodovino, v sedmih dneh smo se samo enkrat stuširali in se neizmerno zabavali s tujimi skavti na Intercampu.  

Toliko tekmovanj, taborjenj, akcij smo preživeli skupaj. Spomnim se trenutka na bivaku, ko sva se sredi noči spontano prebudila in začela smejati. Kaj je bil razlog histeričnega 15-minutnega smeha, še danes nihče od naju ne ve.  

So nama pa taborniki dali tudi težke preizkušnje. Mesece brez pogovorov. Trače, ki nikakor niso držali. Mnenja in poglede drugih. Nikoli nisem razumela, zakaj je tako težko razumeti prijateljstvo med nama. Pa koliko zavisti in nerazumevanja. In na koncu je bilo taborništvo tudi tisto, ki naju je ponovno pripeljalo skupaj.  

In on. Naučil me je sprejemanja sebe. Postavljal mi je (in mi še postavlja) ogledalo na moje slepe pege. Moje napake. Naučil me je vztrajnosti in potrpežljivosti (o, to pa! J ). Pokazal mi je, kako izjemno pomembno je ostati zvest sebi in imeti svojo hrbtenico. Pokazal mi je, da obstaja nekaj več od prijatelja in brata.  

Verjetno se marsikateri tabornik znajde v situaciji, ko se sprašuje o smiselnosti svojega taborniškega udejstvovanja. Vsi si želimo pustiti nek pečat. Ko pridejo težki trenutki, ko iščeš smisel za vseh 10.000 plus prostovoljskih ur, ki si jih podaril tabornikom. Tudi jaz sem imela ta trenutek. Kaj je bil moj smisel? Sem mladim uspela pričarati taborniško izkušnjo? So postali boljši ljudje? So postali malo bolj odgovorni, avtonomni, solidarni in angažirani posamezniki? Sem dodala nekaj dobrega v taborniški program? V taborniško organizacijo? 

Smisel mojega taborništva je prispeval on. Ker na koncu ne šteje število otrok, ki si jih imel v programu, ne štejejo vrhunsko izpeljane akcije, spremembe v programu, vzgojni procesi, pa tudi ne vse veščine in znanje. Štejejo izkušnje, ki smo jih dobili, ljudje, ki smo jih srečali in spomini. In moji spomini na taborništvo bi bili (tudi in predvsem) brez njega pusti in hladni. Hvala, Nino.