Tabornikom sem se pridružil, ko se je rod tabornikov iz Zagorja odpravljal na tabor. Bil sem star 8 let, kar je za nekatere, ki so taborniki odkar hodijo, pozno, za druge pa precej zgodaj. Od vseh čarobnih trenutkov, ki sem jih preživel tisti tabor okoli ognja, v šotoru in s kopalkami v Kolpi, sem se počutil pogumno, močno, kot da zmorem vse. Zaljubil sem se v idejo taborništva in vse od takrat se vsako leto znajdem na novi dogodivščini, stkani po taborniškem pristopu. V mednarodnih vodah sem se znašel precej po naključju, večinoma zaradi tega, ker nos pomolim povsod, kamor ga lahko.
Spomnim se, ko je naš takratni vodnik Luka vprašal, če bi šel čez poletje v Avstrijo na nek mednarodni tabor. Pojma nisem imel, kaj bi to sploh lahko bilo, a vem, da takrat člani voda nismo preveč razmišljali. Tako smo se leta 2012 znašli na mojem prvem mednarodnem dogodku Techuana.
Poletje sem preživel v avstrijskih gozdovih ne prav daleč od slovenske meje. Poznal sem štiri člane svojega voda, ostale sem videl prvič. Dnevi so tekli, Aktivnostim in delavnicam pa kar ni bilo videti konca. Spomnim se, kako svobodnega sem se počutil, ko sem lahko sam izbiral, kaj bi rad počel vsak dan. Ali smo se vozili s kolesi, šli na pohod ali plezat. In kako smo morali vsak dan sami skuhati kosilo in potem še pomivati posodo. Kaj takega!? Ko smo se zvečer vsi odpravili v skupno kopalnico, da smo si umili zobe in odšli spat. Vse to sem lahko počel s svojimi najboljšimi prijatelji. Te trenutke cenim z vsem srcem in verjamem, da so me izoblikovali v tabornika, kakršen sem danes.
Vsakič, ko se spomnim na ta dogodek, vidim vrste, v katerih smo čakali na pakete hrane za tisti dan. Za nami so stala dekleta, ki so govorila nekam čudno, imela so zelene rutice z zlatim debelim robom. Ker nas je zanimalo, smo se le opogumili in vprašali, od kod prihajajo. Iz Rusije. Tako nenavadno čudovito se mi je zdelo, da se je na tako malem prostoru zbralo toliko različnih ljudi. S celega sveta, vsi z isto željo. Obiskati nov del sveta ter se obkrožiti z dobrimi ljudmi. Vsak dan smo se našli in čeprav nismo vsi dobro govorili enega skupnega jezika, smo se vseeno razumeli. Preden smo odšli, smo si le izmenjali rutice in kontakte. Dekletom še danes sledim na družbenih omrežjih.
Po Techuani sem se želel udeležiti vse več mednarodnih dogodkov. Prva je bila Svetovna skavtska konferenca v Ljubljani, kjer sem bil star komaj 15 let, a vseeno dovolj, da sem kot član osebja opravljal prostovoljsko delo. Vedel sem le, da imam tisti teden čas ter da so se na Gospodarskem razstavišču zbrali taborniki, skavti celega sveta. Noro!
Udeležil sem se različnih mednarodnih izmenjav projekta Erasmus na Hrvaškem, Češkem, v Romuniji. Kasneje sem se začel udeleževati dogodkov, na katerih sem lahko tudi kaj prispeval. Od skupščin WOSM Spiriteco, njihovega dogodka Signifo, udeležbe delavnic na več projektih Skavtske akademije (The Academy), letošnjega Foruma mladih in Svetovne skavtske konference.
Velik cilj pa je bil Svetovni skavtski Jamboree, katerega sem se lahko udeležil leta 2019 v ZDA. Ko na kupu vidiš 40.000 tabornikov, te preplavijo čustva in čutiš, da pripadaš. Na zaključni slovesnosti, ko smo vsi hkrati dvignili naše svetleče zapestnice, mi je stekla solza čez lice. Solza sreče in hvaležnosti. Hvaležen sem, da sem lahko del tega gibanja, hvaležen za vse, kar mi je taborništvo dalo. In hvaležen tudi za to, da lahko sedaj na nek način te mednarodne izkušnje pomagam predajati naprej tudi drugim tabornikom kot načelnik mednarodne dejavnosti v Zvezi tabornikov Slovenije.
Mednarodna dimenzija doda taborništvu tisto češnjo na vrhu torte. Piko na I. Doda nekaj več, nekaj, kar bom tudi sam vedno nosil s seboj.
– Primož Pungartnik – Pingo, načelnik za mednarodno dejavnost ZTS