Mojo pot je taborništvo prekrižalo in preusmerilo konec najstniških let. Takrat sem že bila prostovoljka in sem hotela to še naprej delati, vendar sem se še iskala in nisem točno vedela kaj. In ker verjamem, da vse pride ob pravem času, me je enkrat maja meseca prijateljica vprašala, če bi šla z njo na en tečaj od tabornikov v Bohinj. In sem šla. Spoznala nove ljudi, doživela marsikaj novega in se zaljubila v tabornike. Odšla na tabor s Soškimi mejaši, spoznala še več ljudi, prišla domov in z idejo navdušila še krog ljudi, s katerimi smo obudili taborništvo na Krasu. Pred tem je na Sežanskem deloval Odred Srečka Kosovela in še kot MČ sem obiskovala vodove sestanke in odšla na en tabor, vendar je vse skupaj zamrlo in nisem imela možnosti izkusiti pravega taborništva že kot otrok. Nekaj časa sem o tem razmišljala kot o primanjkljaju, vendar sem kmalu spoznala, da sta to prej priložnost ter izziv in ker nimam spominov, “kako je bilo”, mi je bilo zaradi tega marsikaj lažje sprejeti in vpeljati kaj novega. Konec koncev pripadam mikro generaciji, ki je prešla iz analognega v digitalni svet. In za nas pravijo, da smo bolj dojemljivi, odprti za spremembe in jih tudi lažje sprejemamo.
Pristala sem torej na tem vodniškem tečaju v Gozdni šoli, skupaj z dvema prijateljicama. Nobena ni vedela, kaj pričakovati, še manj pa, kaj vzeti s sabo. Zato smo vzele vse in še več. Nikoli ne veš. Pripeljala nas je moja mama, in ko smo spraznile prtljažnik, je na travniku med prvim in drugim šotorom pri parkirišču zrasel nov hrib. Erika, Pugy in Marko gotovo niso pričakovali tako dobro opremljenih kraških pup. Tako se je (ponovno) začela moja taborniška pot.
To je bil ravno čas na prehodu tisočletja in tudi v Sloveniji se je že začelo več delati na prepoznavnosti neformalnega izobraževanja, spodbujati mlade k večjemu vključevanju v družbo, aktivnemu državljanstvu. Čas je prav klical po spremembah in temu, da je potrebno mlade (ponovno) vključevati v družbo ter jim prepuščati odgovornost. Kot največja mladinska organizacija smo tako imeli kar veliko vlogo pri tem procesu in jo še vedno imamo. Spomnim se enega mojih prvih sestankov JPN območja, ko sem prvič slišala besedno zvezo “aktivna participacija”. Še izgovoriti nismo znali tega, kaj šele, da bi vedeli, kaj to je in kako se izvaja. Takrat enkrat mi je moj tata, tabornik od malih nog, rekel, da se od tabornikov ne da živeti. Saj mogoče se prej res ni dalo, ne vem. Sem pa prepričana, da sem sama pri tabornikih dobila zelo veliko t. i. mehkih veščin, ki jih v izobraževalnem sistemu takrat še ni bilo moč pridobiti. To sem tudi sama občutila na vajah pri didaktiki na Pedagoški fakulteti, ko sem dobila “očitek”, da sem tabornica, ker v šoli tega ne delamo tako. Mene je sicer to malo spodbudilo, da sem bila “tabornica” na vajah vsakič, ko sem lahko bila. Ker sem vedela iz lastnih izkušenj da to deluje. In najbolj zanimivo je bilo to, da se je kasneje v šolstvo vpeljalo, kar nekaj metod dela, ki smo jih pri tabornikih že tako ali drugače izvajali.
Ko vidiš, da to deluje in ima več prednosti kot slabosti, seveda moraš večkrat vse to tudi naprej sporočiti in ozaveščati mlade, da so na dobri poti, da postanejo bolj konkurenčni, kot so njihovi sovrstniki, ki nimajo izkušenj z mladinskim delom in da je čas pri tabornikih vedno dobro izkoriščen. Zato mi ni bilo nikoli žal ure ali dveh nameniti tej temi na vodniškem tečaju. Ker se mi zdi zelo pomembno, da vodnik že v začetku spozna, kaj bo s tem pridobil in bo mogoče tudi zaradi tega bolj vpleten v organizacijo, dlje časa aktiven in kar je nepomembnejše, zadovoljen, ker so ga taborniki pripravili na svet, da so prvi koraki lažji in bolj samozavestni.
Z izobraževanji se kar lep čas ne ukvarjam več, no, včasih me za izvedbo kakšne teme povlečejo iz naftalina, ampak nisem več toliko vpeta v teh vodah. Spremljam toliko, da vem, da se stvari razvijajo, da gre organizacija v korak s časom. Prepričana sem, da ima kar velike zasluge za to tudi prenovljen Program za mlade, ki mlade tabornike, udeležence programa, bolj angažira in vključuje v soodločanje in prevzemanje odgovornosti. To je bil in še vedno bo zelo močen argument, zakaj otroke vključiti v taborniško gibanje. Verjamem, da smo tudi starši sedaj bolj “zahtevni”, ko govorimo o taborništvu. Ni pomembno samo “fajn smo se imeli”, ker to se itak imamo. Pomembno je, da se zavedamo, kaj nam je taborništvo dalo, in želimo, da tudi naši otroci to izkusijo. Srečno!
– Polona Rožman