Ribno. Ena beseda in tisoč zgodb. Tisoč zgodb vseh nas, ki se nas je kdaj dotaknil ta kraj. Ribno je v naših genih, je naša pravljica. Je naša skala, na kateri smo postavili vse, kar smo.
Na to čarobno jaso, skrito med visokimi smrekami pod obronki Jelovice, me je prvič prineslo kot tabornika daljnega leta 1984. Z avtobusom smo se iz Velenja pripeljali do gorenjske vasice Ribno, si oprtali nahrbtnike in se skozi vasico po cesti med kmečkimi hišami spustili do Save Bohinjke. Čez most, po makadamski cesti z neštetimi luknjami, do naše jase sredi gozda. Še danes je enako. Stopil sem v svet, ki me je zaznamoval za vedno. Takrat tega še nisem vedel, danes vem …
Tu so se začeli moji taborniški spomini, vsi spomini moje generacije in generacij, ki so sem prihajale pred mano, in tistih, ki prihajajo za mano. Ko pomislim na taborništvo, pomislim na Ribno. Na tej čudoviti jasi taborijo vsi moji taborniški prijatelji in znanci, ki se družimo v Šaleški zvezi tabornikov. Vsi, ki delamo za tabornike, iz tega Štajerskega konca Slovenije. Moj rod Jezerski zmaj iz Velenja, pa rodovi Pusti grad, Lilijski grič, Hudi potok, Topli vrelec in Mrzli studenec. Vsi mi smo Ribno in za nas obstaja ta kraj že od leta 1967. Ko se je pouk v šolah bližal koncu, smo imeli v mislih samo eno misel. Tabornike in naše taborjenje na tem koncu Slovenije.
Danes sem se zbudil v deževen dan. Dežne kaplje so ropotale po strehi naše hiše. Pomislim na Ribno. Danes ne bo jutranje telovadbe in lahko malce podaljšam spanje. Jutranja telovadna v Ribnem je nekaj posebnega. Tek po makadamski poti od tabora proti mostu čez Savo. Zame najlepša cesta na svetu, speljana med pašniki, kjer se pasejo krave in konji s pogledom na Triglav, Talež, Karavanke ter Bodeško cerkev. Vonj po jutranji rosi. Skupinski tek vodnic in vodnikov do mostu. Pozitivna energija, šale, prigode in glasno govorjenje. V bivši državi smo si še umivali zobe v reki. Po razgibavanju pa obvezna prva kata karateja. Večni naš taborovodja Sine nas popelje v svet borilnih veščin.
Začne se s pihanjem v veliki kravji rog. Ta je v Ribnem odkar pomnim. Poseben in edinstven. Z njim se vse začne in vse konča. Sploh si ne znam predstavljati začetek dneva na taboru brez tega prodornega zvoka. Tabor oživi in začne se program. Vodovi kotički za medvedke in čebelice. Bivakiranja na Zgornji Ameriki, Jelovici, Pokljuki. Bivakiranja na sotočju, kopanje v mlaki in Savi. Mnogoboji, orientiringi, lokostrelstvo , šotori, kopanje jarkov, totem, saloon pri Črnem pesu, rim šim šim.
Kompas. Pomislim na Ribno. Tu se je vse začelo. Tukaj sem izmeril svoj prvi azimut, ki me je popeljal na toliko taborniških tekmovanj. Spomnim se orientacijskih pohodov, vseh ROT-ov, NOT-ov … Bili smo vod Svizci. Skupinica tabornikov iz Velenja, zaljubljenih v orientacijo in topografijo. Pero, Bračko, Haupi, Prita. Včasih še Sivi, Tomi in Vrabo. Enkrat in edinkrat še Stropči. Ime smo si nadeli na Sviščakih, na enem izmed ROT-ov. Zmagovali smo na tekmovanjih in se predajali pustolovščinam. Vse ostalo je sedaj že zgodovina. Zgodbe, ki smo jih doživeli na tekmovanjih in bivakih, pa so in bodo priljubljena debata na naših srečanjih. V Ribnem.
Taborniški kroj, vidim Ribno. Zbor vseh nas. V kavbojkah, dolgih ali odrezanih. V belih nogavicah. Petje taborniške himne in dvigovanje zastave, poročanje vodnikov. Našitki in oznake na krojih, poravnani v vrste. Korakanje v zbor ob žvižganju melodije Most na reki Kwai, nekateri na melodijo Naša četica koraka. Zbori takšni in drugačni. Eni resni, drugi slavnostni, tretji kar tako. Ob njih sem rasel in se učil. Kot vodnik, taborovodja, vodja programov in kot taborovodja na zletu v Velenju. Šele kasneje sem doumel, da me je taborništvo pregnetlo in naredilo takšnega, kot sem danes. Skupaj smo premikali meje in ustvarjali presežke. Se učili za življenje. Ustvarjali spomine, ki nam danes prihajajo nazaj kot odmev na vso našo mladostniško energijo.
In bo vodniška šola. Najboljša šola na svetu, kjer vzgajamo našo prihodnost. Prihodnost za naše vnuke. Ni lepšega kot poslušati tečajnike, ko razlagajo mlajšim vrstnikom, kako so se naučili narediti krušno peč, speči kruh v njej, pa solata iz lapuha, čaj iz mete, kobilice. Juha iz gob. In gledaš ta mladež, kako z velikimi očmi in odprtimi usti posluša dogodivščine iz vodniške šole. Dobrih ducat let sem rastel in se učil skupaj z vsemi tečajniki. Moja najboljša leta.
Zavoham ogenj in dračje, kjer koli na tem svetu vidim Ribno. Sekira in nož. Vidim Ribno. Vrvica in šotorka. Zopet vidim Ribno. Kitara in pesmarica. Ribno. So pesmi, ki me ponesejo samo v Ribno. Indijanski dnevi, taborniške olimpijade, pagode, viteški dnevi, petje ob ognju, stenčas, nabiranje drv, taborniški pozdrav, miss Ribna, old skavti, proga preživetja … Na tem placu je vedno prisotna pozitivna energija. So stkana prijateljstva, ki ostanejo za celo življenje. Tukaj sem spoznal ljudi, ki bodo z menoj do konca mojih dni. Brigita in najina sinova Borja in Mistral. Ni lepšega kot opazovati svoja otroka, kako odraščata na tem kraju, kako rasteta v taborniškem duhu. Res je užitek opazovati, kako starejše generacije prenašamo taborniške izkušnje na svoje najmlajše in gre taborništvo iz roda v rod. Zato imamo na taborjenjih v Ribnem družinske izmene, kjer nastaja čudovita sinergija med mlajšo in starejšo generacijo.
Stojim na vhodu v naš tabor. Tako kot pred skoraj štirimi desetletji. Za mano je življenjska šola in modrost, ki ji pravimo taborništvo. Pred menoj naš taborni prostor. Šotori, indijanski tipi, totem in najvišji jambor v Sloveniji. Ni lepšega v življenju, kot priti nazaj v Ribno, kjer so se stkala vsa moja prijateljstva. Parkirati ves moderni svet pred vhodom v tabor in priti zopet nazaj. Domov.
– Marko Ranzinger – Razi
