Tabornike večina pozna po naših stalnih aktivnostih, ki se jih udeležujemo vsi taborniki in so naš temelj. Mednje spadajo vodova srečanja (srečanja naših malih skupin), izleti, taborjenja in tekmovanja, tam osvajamo tudi vsem skupna znanja in veščine. Poleg tega pa lahko v naši organizaciji mladi tudi sami odločamo in izbiramo, katere taborniške veščine in specialna znanja še želimo osvojiti (seveda primerna naši starosti) – to so naše izbirne dejavnosti. Organiziramo mnoge enkratne akcije in projekte, ki jih zasnujemo sami in pri katerih se lahko preizkusimo v različnih vlogah in pridobimo dodatne izkušnje, nekatere od teh vlog pa so dolgotrajnejše. Tokratno poletno zgodbo je prispeval Johhny iz rodu Snežniških ruševcev iz Ilirske Bistrice, ki je to poletje na taborjenju prestopil v starostno skupino popotnikov in popotnic in zato zdaj s ponosom nosi modro rutico.
Ruševci bodo v letu 2021 putke tudi brez rutke oziroma taborjenje popotnikov in popotnic.
V soboto smo se zjutraj odpravili na pot. Potem smo šli na vlak do Maribora, v Postojni so se nam pridružili trije Sežanci (taborniki iz Rodu kraških Jr't). Ko smo prišli v Maribor, nas je sprejela tabornica Megi in nam dala bone za sladoled ter predala ključ njihove taborniške hiše. Poleg tega nam je dala zemljevid, da smo lahko našli sladoledarno in taborniški dom. Naslednji dan smo ob sedmih odrinili proti taborniškemu prostoru – v Radlje ob Dravi. V nedeljo se je naš tabor uradno začel – skupaj smo bili taborniki iz Sežane, Radelj ob Dravi in seveda Ilirske Bistrice.
Že takoj na začetku smo šli z vodom na bivak, kjer smo se preizkusili v oceni količine hrane za sedem ljudi, kuhanju na ognjišču, postavljanju bivaka in njegovem hitrem podiranju ter bežanju pred neurjem na senik, kjer so bili že ostali vodi gozdovnikov in gozdovnic. Naslednji dan smo hitro prišli v tabor, saj smo bili tisti dan »PP-ji« za en dan. To pomni, da smo se preizkusili v vlogah in nalogah, ki jih imajo najmlajši taborniški prostovoljci, popotniki in popotnice. Izbirali smo med funkcijami vodnika, kuharja, gospodarja in bolničarja. Glede na izbiro smo potem čez dan pomagali pri opravilih te funkcije. Jaz sem izbral delo vodnika. Vodnik sem bil najmlajšim, medvedkom in čebelicam, z njihovo vodnico sva jim pripravila poligon, pri katerem so se učili strani neba. Vodnice medvedkov in čebelic so mi razložile, kaj je pomembno pri vodništvu in me vključile v pripravo bivaka. Ko so medvedki in čebelice odrinili na bivak, so gozdovniki in gozdovnice celo noč branili tabor pred vodstvom, ki jih je napadalo z vseh koncev koruze in gozda. Sreda je bila klasičen taborni dan – plesno uglaševanje, telovadba, zbor, zajtrk, pevske vaje, gozdna šola po vodih, zbor, kosilo, pavza, igra bežanje pred Kenijem Smorkinijem, zbor, večerja, športno udejstvovanje, večer ob ognju in kitari ter straža. V četrtek smo imeli tradicionalni krst. Letos je bil malo drugačen, a še vedno poln preizkušenj v dokaz, da si krščenci zaslužijo svoja taborniška imena in vsi skupaj slavnostno večerjo, združeni za eno dolgo mizo. Petek je bil poseben, ker smo imeli na programu Tabor pobega – po vzoru escape rooma oziroma sob pobega smo morali odpreti skrinjo sredi tabora. Sobota je bila še en navaden dan, pri večernem ognju se je odvil del nadaljevanke, ki smo jo pisali najstarejši gozdovniki in gozdovnice pod mentorstvom vodnice, vodstvo pa je uprizarjalo razprtije med junaki in ne-junaki.
Ta noč se je čez nekaj ur spremenila v preizkušnjo leta:Vodstvo nas je zbudilo ob treh zjutraj, nam dalo pet minut, da smo se spakirali in odpravili na pot. Vsakemu so zvezali noge, roke in oči ter nas razporedili v trojke. Vsaka trojica se je nato znašla v neznanem gozdu.Imeli smo samo nahrbtnike in walkie talkie, saj so nas spustili na ločenih krajih in smo se morali preko walkie talkiejev najti. Po dvajsetih minutah smo se znašli skupaj na klancu sredi gozda. S pomočjo zemljevida smo poiskali prvo točko, kjer so nam pustili šotorke, spalke, lopato in sekiro, plastenko vode, uro in daljnogled. Isto noč smo ob 6h prišli na kraj – k cerkvi – od koder smo z daljnogledom našli tabor in skušali prepoznati besede, ki so nam jih iz tabora oddajali v Morsejevi abecedi z zastavicami.Kljub težavam smo ugotovili, kje nas čaka hrana. Po tem, ko smo pojedli, smo se odpravili proti taboru. Vmes smo morali najti še eno modro stvar, najstarejše drevo in se morali odločiti, katero pesem bomo peli v bližini tabora, da nas bodo slišali v tabor – v ta namen smo priredili Zelence v PP verzijo. Pred večernim zborom so nas na drevesu pred taborom čakali kroji, ki smo jih lahko dobili samo tako, da smo postavili stolp. Pravočasno nam je uspelo opraviti vse izzive, zato smo v večernem zboru prejeli modre rutke in postali popotniki in popotnice. Isti dan so bile na sporedu tudi taborniške poroke, kjer si je nemalo parov po opravljenih skupnih preizkušnjah obljubilo večno taborniško ljubezen za obdobje enega leta. V ponedeljek je bil še zadnji poln dan v taboru, ko je Miloš Loš v sklepnem delu nadaljevanke dokazal, da lahko junaki in ne-junaki skupaj delajo junaška dejanja. V torek smo še pospravili in se z avtobusom podali na štiriurno pot domov.
Postati popotnik na taborjenju je nekaj odličnega, ker postaneš del vodstva in lahko vstopaš v vodniški šotor. Zame je bilo to taborjenje najboljša taborniška akcija do sedaj, saj smo se povezali z drugimi rodovi, v teh desetih dneh smo opravili številne preizkušnje, kjer smo morali pokazati usvojeno znanje, nekaj kondicije, ob tem pa se izjemno spoznali in zabavali. Vsak trenutek se je nekaj dogajalo in presenečenja so bila neizbežna.Ruševci smo v letu 2021 putke tudi brez rutke. Avtor: Metuljček Johhny, Taborniško društvo Rod snežniških ruševcev
