Vsak tabornik, ki je že nekaj let aktiven član organizacije, vam lahko pove zgodbo. Zgodbo o tem, kaj vse je dosegel kot tabornik, koliko mu taborništvo pomeni in na kakšen način mu je spremenilo življenje. Ali kot bi lahko drugače rekli, kaj vse mu je taborništvo “dalo”.
Tudi moja zgodba se začenja podobno, kot mnogo drugih. Tabornikom v svojem kraju sem se pridružila zaradi ljudi, ki sem jih spoznala in so bili del tega gibanja. Všeč mi je bila skupnost, ki so jo tvorili, in aktivnosti, ki so jih pripravljali za svoje člane. Tako sem kot vodnica in kasneje načelnica svoj prostovoljni čas vložila v to, da smo skupaj z ekipo pripravljali res dober program za vse; od naših najmlajših članov, pa vse do najstnikov in tudi prostovoljcev.
Projekt, ki mi je največ dal, pa je definitivno inkluzijski tabor. V sklopu 70. obletnice ZTS sem dobila priložnost voditi tabor, organiziran skupaj z Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, v okviru katerega smo za 50 otrok, vključenih v program Botrstvo, organizirali pravi “taborniški” tabor. Na tak način smo s pomočjo donatorjev omogočili nepozabno izkušnjo otrokom, ki prihajajo iz najranljivejših okolij.
Sliši se super in enostavno, pa vendar marsikdaj ni bilo tako. Ja, smo prostovoljci, ki imamo ogromno izkušenj dela z otroki. Ja, zavedali smo se, da ti otroci prihajajo iz družin, ki jim ne morejo omogočiti brezskrbnega otroštva, čeprav bi jim morali. Vključevanje ranljivejših skupin otrok v naš program mora biti dobro načrtovano, česar se taborniki zavedamo. Prav tako moramo biti ustrezno usposobljeni za delo s temi otroki in mladostniki, da lahko vzpostavimo okolje, v katerem se bodo počutili varne.
Z izobraževanjem smo predvideli različne situacije, na katere moramo biti še posebej pozorni in kako v njih ustrezno odreagirati. Zavedali smo se, da naše delo ne bo enostavno. Pa vseeno nas je mnogo situacij vrglo iz tira in marsikdaj smo se počutili potrte, ko smo začutili stiske, s katerimi se soočajo. Ko se otrok ustraši roke, ki jo dvigneš z namenom, da bi mu dal “petko”, ali ko ti pove, da si doma nikoli ne povedo, da se imajo radi, takšni trenutki ti dajo vedeti, v kakšnih razmerah otroci v Sloveniji živijo.
Zelo nas je potrl občutek nemoči. Nemoč ob tem, da kljub temu, da smo skupaj z otroki uspeli vzpostaviti varno okolje na tem taboru in so bili pripravljeni z nami deliti svoje skrbi, misli in občutke, se bodo ti otroci ob koncu tabora vrnili v svoje družine, četudi se v njih morebiti pojavlja nasilje, alkoholizem ipd. Seveda vse družine prejemajo podporo, vendar otroci kljub temu trpijo in odraščajo s skrbmi, ki jih ne bi smeli imeti. Mi pa tega ne moremo preprečiti.
Stisk pa niso imeli samo udeleženci tabora, ampak so se pojavile tudi med nami, prostovoljci. Čeprav smo se zavedali, da ti otroci prihajajo iz najrazličnejših družin, v katerih se pojavljajo težave, so nas marsikatere izjave ali odzivi otrok pretresli in potrli. Stiske smo razreševali s pomočjo pogovorov v poznih nočnih urah ter povezanostjo, ki smo jo čutili kot ekipa.
Z inkluzijskim taborom sem dobila priložnost začutiti, kako je biti del začetka nečesa tako lepega, kot je ta projekt. Bili smo kot snežena krogla, najprej najožja “organizacijska” ekipa, nato se je naša ekipa razširila, da smo lahko skupaj z vsemi prostovoljci, ki so bili del tega projekta, omogočili otrokom počitnice. Hvaležna sem vsem, ki so nam tako ali drugače pomagali pri izpeljavi tega projekta, saj se zavedam, da brez njih tabora ne bi mogli izpeljati tako uspešno, kot smo ga.
Bila sem del dogajanja od samega začetka dalje in ni lepše stvari, kot pa spremljati, kako se želja po inkluziji in dobrem delu z različnimi skupinami otrok in mladostnikov hitro širi med nami, izkušnje, ki jih pridobivamo, pa nam dajo zagon, da naredimo še več.
– Tina Gornik, vodja inkluzijskega tabora