Ker nas je v rodu bilo nekaj aktivnih članov civilne zaščite (CZ), smo ob spremljanju zaostrovanja begunskih prehodov meje septembra 2015 pričakovali »akcijo«. Kmalu smo je bili deležni v Logatcu, kjer se nas je nekaj tabornikov na hitro spremenilo v varnostnike. Do sob smo usmerjali gruče utrujenih ljudi, ki so jih avtobusi dostavljali na dvorišče.
Če že nismo vedeli, kaj je humanitarno delo, smo se pa vsaj znali organizirati. Med zmedenim kadrom Rdeči križ Slovenije (RKS), nonšalantnimi policaji in komaj prisotnimi predstavniki CZ smo se počutili kot specialci, saj so zadeve tekle. Kako spakirati par sto ljudi kot sardine v sobe in pri tem paziti, da se etnične skupine ne stepejo? Težko. Kmalu je bil Logatec poln in težišče se je premaknilo na zbirni center Dobova. Ko v 12-urni izmeni razdeliš prehranske pakete nekaj tisoč ljudem, se šele vidi razsežnost katastrofe.
Begunci so doživljali usodo človeške živine. Po dolgi vožnji v natrpanem vlaku te strpajo v stare LPP avtobuse, te s teboj vred izpraznijo na dvorišču, greš v vrsto ter v roke dobiš konzerve rib, jabolko, Zdenka sir in kruh. Med uživanjem te, za tekočo prebavo odlične kombinacije hrane čakaš zavit v umazane odeje. Na deskah, prepojenih z ribjo mastjo, čakaš na vrsto, kjer te policaji olupijo vseh ostrih predmetov (ščipalke za nohte so nevarne!), popišejo in spet te strpajo na avtobus, potem na vlak in gremo v Nemčijo.
V tem velikem živinskem obratu sem vztrajal pet mesecev, vse do konca marca 2016, ko se je zelo umirilo in smo se le še praskali po zadnjici. Ker kot tabornik nisem imel dveh levih rok, sem bil kar zaposlen z delom. Opravljal sem vlogo koordinatorja izmene Rdečega križa, izmenskega vodjo taborišča preko CZ, vmes pa tudi skrbel za prostovoljce Filantropije. Nič ni narobe, če menjaš uniforme in opazuješ iz več perspektiv. Ugotoviš, da nič ni ostro črno-belo. Begunci so ljudje, s svojimi napakami in dobrimi platmi. Kot vsi mi. Samo smolo imajo in skušajo preživeti. Kot vsi mi. Država je bolj nesposobna in manj hvaležna, kot si drznemo misliti. Zanaša se na prostovoljce, da je rešijo tistega, kar bi morala sama narediti. Vendar ko se premakne, se ne ustavi hitro. Praktično vsi prostovoljci so spadali v tri skupine: reveži/brezposelni, zaposleni v javni upravi ali upokojenci.
Vsak sistem je bistveno odvisen od posameznikov na funkciji. Nesposobne vodje so znale tako rušiti sistem in odganjati ljudi, da je bilo veselje. Humanitarec si ne sme želeti, da bo rešil svet. Taki se niso držali pravil in pretirano želeli pomagati na načine, ki niso bili ne koristni in ne ustrezni. S taborniki nikoli ni bilo težav. Disciplina je za nas pomembna, saj razumemo, da brez nje nič ne deluje. Naučili pa smo se tudi tega, da se vodi z zgledom in z znanjem. Kot moramo biti taborniki predvsem zaradi sebe, mora tudi humanitarec najprej poskrbeti zase in se zavedati, da je le kolešček v sistemu. Predvsem pa svojo vrednost kot tabornik spoznaš, ko se premakneš izven svojega mehurčka v krizno stanje. Treba je biti ponosen, da je teh zgodb v naši organizaciji veliko.
