Z Rokom Pandlom in Urbanom Lečnikom Spaićem se je pogovarjala Lea Morano.
Načelnik ali načelnica Zveze tabornikov Slovenije. Funkcija? V prvi vrsti odgovorna, zahtevna in izredno pomembna, a še bolj srčna, pogumna in plemenita. Taborniki in tabornice, ki jo prevzamejo? Upajoče, skrbno in močno srce naše organizacije. To so ljudje, ki si upajo stopiti v ospredje, prevzeti težo in veličino taborniškega gibanja, dihati s prostovoljci, jim nadobudno stati ob strani, jih podpirati ter sprejeti odločitve, ki nas ohranjajo zveste našemu poslanstvu.
S koncem poletja bo svoj mandat zaključil Rok Pandel. Že na začetku svoje načelniške poti je gojil idejo, da se z vlogo poenoti za dva mandata. Kot vsak lahko sklepa, to ni bilo lahko, ampak kot sam pove, vredno. Pred načelništvom so ga izoblikovale še vloge načelnika za program v Mestni zvezi tabornikov Ljubljana — MZT, vodja ekipe bivanja v naravi — BVN, načelnika v rodu, ustanovil pa je tudi #povejnaprej, ki po skoraj devetih letih še vedno vsak mesec neformalno združuje tabornike z vseh koncev Slovenije.
V njegove čevlje z jesenjo stopa na novo izvoljeni Urban Lečnik Spaić, pri tabornikih znan kot ULS. V svojih 20 letih taborništva je opravljal najrazličnejše funkcije in prevzemal najrazličnejše vloge. Tako znotraj rodu kot na območni, nacionalni ter celo evropski ravni. Najbolj rad pa je bil vodnik. Vodnik svojim otrokom, ki jih je spremljal vse do njihovega prevzemanja vodniških in drugih funkcij rodove uprave. Kot tabornik je bil vsepovsod, še večkrat pa je dogodke organiziral, kot se jih le udeležil in na njih tekmoval.a v procesu vključevanja v Svetovno skavtsko organizacijo.
Zakaj si se odločil za funkcijo načelništva Zveze tabornikov Slovenije? Kaj te je k temu spodbudilo, si imel pomisleke?
Rok: To ni bila hipna odločitev, je pa bila velika v določenem trenutku. Prvič sem bil pozvan neformalno, vendar sem zaradi drugih načrtov pogovor zaključil. Kasneje pa je prišlo obdobje covida, ki je vsem precej premešalo načrte. Ob tem sem občutil tudi določeno mero neprimerne kritičnosti do takratnega vodstva, kar me je iskreno zmotilo. Ravno iz te skrbi za organizacijo sem se odločil, da stopim na pot kandidature. Že takrat sem imel v mislih dva mandata. Po eni strani sem si želel preveriti tudi sebe, ali je takšno vlogo sploh mogoče kakovostno opravljati kot prostovoljec. Danes lahko rečem: možno je, ampak izjemno zahtevno. Za nekoga, ki to dela poleg službe in osebnega življenja, je to res velik izziv.
Urban: K prevzemu načelništva me je zagotovo spodbudil Rok Pandel. Bil sem njegov pomočnik, zadnje leto zaposlen tudi v strokovni službi in s tem vpleten v veliko enih procesov partnerstva, aktivnega državljanstva, pripravah strategije taborništva. Kar me je takrat mogoče najbolj zaznamovalo, pa je delo z rodovi, kjer tudi vidim največjo priložnost za taborniško rast. Pomislekov je vedno veliko. Prav tako so velika pričakovanja taborniške javnosti. Ampak ravno zato tudi mislim, da lahko dajemo najboljše rezultate.
Po eni strani sem si želel preveriti tudi sebe, ali je takšno vlogo sploh mogoče kakovostno opravljati kot prostovoljec. Danes lahko rečem: možno je, ampak izjemno zahtevno. Za nekoga, ki to dela poleg službe in osebnega življenja, je to res velik izziv.
Rok, kje vidiš najbolj oprijemljive rezultate svojega dela? S čim je po tvojem mnenju zaznamovana zapuščina, ki jo predajaš, in Urban, kakšno je tvoje mnenje o trenutnem stanju delovanja organizacije?
Rok: Če bi moral izpostaviti nekaj ključnega, bi rekel, da je največja zapuščina finančna stabilnost organizacije. Ta daje prostor in čas, da se lahko ukvarjamo z vsebino in razvojem. Pomemben premik pa vidim tudi v krepitvi delovanja na področju zaščite, reševanja in pomoči ter v profesionalizaciji podpore delovanju organizacije preko strokovne službe.
Seveda pa to pomeni, da bodo naslednje generacije imele drugačne izzive. Pred njimi je postavitev sistemov vodenja kadrov, saj je vodstvo organizacije v zadnjih letih precej zraslo. Ob tem jih čakajo tudi vsebinske spremembe, nadgradnje ali spremembe področij, ki smo jih dolgo izvajali na ustaljen način. To lahko prinese tudi odpor, a kljub temu verjamem, da je vse to izvedljivo. Ena stvar namreč drži: vsak tabornik želi dobro organizaciji. In to je skupna točka, kjer se vedno srečamo.
Urban: Trenutni položaj ZTS prevzemam v res dobrih rokah in v res dobri kondiciji, še posebej v primerjavi s stanjem, ki ga je prevzel moj predhodnik. Stanje mojega izvršnega odbora in mojega prihajajočega mandata nam v tem trenutku dovoljuje, da se ne ukvarjamo več z vprašanji, zakaj nečesa raje ne, ampak prej, kaj vse še lahko?
Izzivi, ki jih vidim, so trije. Prvi je delo s prostovoljci, v novi sedanjosti. Drugi je infrastruktura. Kje bomo lahko izvajali srečanja, kje skladiščili opremo, kje bomo lahko taborili? Tretji izziv pa je, kako v bistvu povečati dostopnost taborništva še več mladim v Sloveniji. Kako prebiti to točko, da bomo sposobni ustvariti še kakšen nov rod ali četo, da bomo lahko rastli naprej.
Trenutni položaj ZTS prevzemam v res dobrih rokah in v res dobri kondiciji, še posebej v primerjavi s stanjem, ki ga je prevzel moj predhodnik. Stanje mojega izvršnega odbora in mojega prihajajočega mandata nam v tem trenutku dovoljuje, da se ne ukvarjamo več z vprašanji, zakaj nečesa raje ne, ampak prej, kaj vse še lahko?
Rok, s kakšnimi občutki predajaš svojo funkcijo in Urban, s kakšnimi občutki v svoj mandat vstopaš? Kakšne so vajine želje za nadaljnje delovanje organizacije?
Rok: Če gledam iz svoje perspektive, je predaja odgovornosti na neki način lahkotna. Ko pa pomislim na Urbana, me po svoje kar stisne. Velikokrat sem rekel, da nikomur ne privoščim, da gre čez vse, kar doživi načelnik ZTS, seveda ob službi in osebnem življenju. Hkrati pa vsakemu privoščim izkušnje in modrosti, ki jih ta vloga prinese.
Verjamem v ekipo. Taborniki imamo jasno strategijo, ki jo ti mladi razumejo. Zato verjamem, da bodo organizacijo vodili v pravo smer. Me pa skrbi zanje! Zavedati se morajo, da ta vloga zahteva drugačen življenjski stil. Spremenijo se odnosi, krogi ljudi okoli tebe. Po drugi strani pa vedno obstaja podpora, čeprav se je včasih niti ne zavedaš. Celotna izkušnja je podobna temu, kot da bi šel še enkrat v srednjo šolo ali na fakulteto: kot človek ostajaš isti, okolje pa se popolnoma spremeni.
Urban: Moja glavna želja je povezava skupnosti: tabornikov, izvršnega odbora, ki ga bom vodil, celotnega vodstva organizacije, predvsem pa rodov. Skupnost med rodovi, z rodovi, za rodove, skupaj z ZTS. Ker ZTS smo mi vsi, ne pa nekdo zunanji, ki nekaj diktira in kar naprej govori, kaj bi morali počet. Zdaj kot mladinska agilna organizacija mislim, da smo pripravljeni na marsikateri izziv. Bodisi finančni, ki nam lahko preti, organizacijski, pravni, kadrovski. Ampak vsaka taka nezgoda organizacijo seveda obremeni in tukaj moramo biti previdni in pripravljeni.
Rok, kakšen je tvoj nasvet nadobudnim naslednikom? Urban, kakšni so pa tvoji cilji in želje, kakšna želiš, da je tvoja zapuščina?
Rok: V prostovoljski organizaciji je treba iti z ljudmi in biti z ljudmi. Drugega vzvoda nimamo, zato motivacija temelji na odnosu, na “prosim” in “hvala”. Če dihaš s skupnostjo, bo skupnost dihala s tabo. Za zgled si jemljite ljudi, ki delajo, ne tistih, ki samo govorijo. Zavedajte se, da nikoli ne boste mogli narediti vsega, in to je v redu. Vedno bo kdo imel občutek, da ni bil nagovorjen, a pomembno je, da se posvetite tistemu, kar je v danem trenutku najbolj ključno.
Velik del te vloge je delo z ljudmi in njihovimi zgodbami, o katerih pogosto ne moreš javno govoriti. To zna biti težko. Zato si poiščite prijatelje in zaupnike, ljudi, ki vas bodo poslušali, ne da bi stvari šle naprej. In še to: ne bojte se, da se trud ne bo obrestoval. Ljudje opazijo trud. Morda ne takoj, ampak vedno pride nazaj, v obliki zaupanja, priložnosti in odprtih vrat.
Urban: Posebnih ciljev za moj mandat ni. Bolj so želje, kako bomo k čemu pristopali. Če pa bi si moral eno stvar zaželeti, pa je to, da bi zapuščina taborništva leta 2030 znašala približno 10 tisoč aktivnih tabornikov v Sloveniji. Visoko številko zato, da ciljamo nekam gor. In teh 10 tisoč ne bomo novi taborniki. Ampak ključen cilj tega je ohranjanje taborništva, kakor zapoveduje glavni kazalnik naše strategije, da bomo taborniki čim dlje časa. Z željo, da rodovi po zaključku mandata ne bodo imeli manj članov, kot jih imajo sedaj, da bomo ustanovili še kakšen nov rod, kjer si lokalna okolja to želijo, da si bomo to upali. To je v bistvu ta zapuščina, poleg dobrega programa, izobraževanj in podpore rodovom. Da smo toliko prisotni, povsod, da je vse veliko lažje izvajati. Zaupanje rodov smo dobili, zdaj pa ga moramo še naprej ohranjati.
V prostovoljski organizaciji je treba iti z ljudmi in biti z ljudmi. Drugega vzvoda nimamo, zato motivacija temelji na odnosu, na “prosim” in “hvala”. Če dihaš s skupnostjo, bo skupnost dihala s tabo.
Če se prepustiš spominom in se vrneš vse do leta 2021. Kdo je bil Rok, ki je bil na 40. skupščini ZTS izvoljen za njenega načelnika, in kdo je danes oseba, ki ti vrača pogled v odsevu?
Nisem si predstavljal, s čim vse se bom srečal. Spremenil sem se. Zrasel sem. Sam s seboj sem dorekel nekatere notranje stvari in danes prvič čutim, da se mi ni več treba nikomur dokazovati. Ob vsem tem sem imel občutek, da ob lastnem življenju in službi “sprintam maraton”. Veliko stvari je ostalo nekje zadaj. Zdaj, ko se vračam v bolj normalen ritem, pa vidim, da imam okoli sebe nove ljudi, nove priložnosti, drugačno spoštovanje in odprta vrata, na katera si včasih nisem upal niti potrkati. Ni šole, ki bi ti dala toliko izkušenj, kot ti jih da takšna vloga.
Kaj je tisti trenutek ali občutek pri tabornikih, za katerega si želiš, da bi ga lahko doživeli ali občutili prav vsi ljudje na svetu?
Rok: To, da veš, da je vedno nekje nekdo, na katerega se lahko obrneš. Naj bo še tako težko, a nikoli nisi sam. In za to sem iskreno hvaležen vsem, ki so mi vsa ta leta stali ob strani.
Urban: Povezanost, skupnost. Že tak čisto bazičen občutek, ki ga vzbudijo bivak, hoja po gozdu, petje, večer ob ognju, vsi zbrani ob njem in potem Dan je šel, ko se umirimo, ko ogenj gori, gledamo zvezde in se v bistvu vsi skupaj poslovimo spat. In ne glede na to, kako naporen je bil dan, vsi skupaj smo bili vpeti vanj, zvečer se skupaj odpravili spat in si vsi skupaj zaželeli lahko noč.
Povezanost, skupnost. Že tak čisto bazičen občutek, ki ga vzbudijo bivak, hoja po gozdu, petje, večer ob ognju, vsi zbrani ob njem in potem Dan je šel, ko se umirimo, ko ogenj gori, gledamo zvezde in se v bistvu vsi skupaj poslovimo spat.
Fotografija na naslovnici: Katja Štrakl