Nostalgičen zapis »starega prdca«, ki mu želijo podeliti priznanje, je prispeval Blaž Zupančič.
Moralo je biti pred 15 leti (kjer se trenutno začne večina dobrih zgodb), ko sem, ne vem več točno, zakaj, na takratnem tečaju za vodje (Woodbadge tečaju) vprašal Tomaža Hudomalja – Huga, kako bi izgledalo taborništvo brez njega. Dva dni kasneje mi je povedal, da ga vprašanje še kar muči. Na neprijeten način. Takrat nisem razumel, zakaj bi odgovor na to zahteval tri dni razmišljanja. Meni je bilo vse jasno — kot vsakemu 20-in-nekaj-letniku — ogromno bi bilo drugače! Slabše! Kaj vse sem že naredil! Prelil kri, znoj in solze za taborništvo! Kako suvereno lahko zdaj predstavljam udeležencem tečaja težke taborniške teme na podlagi svojih neskončnih izkušenj! Kako enostavno vržem v koš vse, kar je bilo pred mano in naredim stvari na novo — večje, zabavnejše, boljše! Kako potem to muči Tomaža, ki me v vsem prekaša? Starejši, z več izkušnjami, definitivno bolj zabaven, ki ga ljudje spoštujejo, ki je tako aktiven v Šaleški zvezi in na nacionalnem nivoju?
Spomnim se zgodbe, kako je neki oče prišel na sestanek pred taborjenjem. Cel sestanek je poslušal bolj na pol. Na koncu je prišel do taborovodje in ga skoraj nejevoljno vprašal: “Ali morajo otroci na taboru še vedno sami pomivati posodo?”. To so tiste situacije s starši, v katerih vsak taborovodja ve, da lahko hitro postane kočljivo … Vseeno je odgovoril: “Ja.” Oče takoj zatem: “Pa še vedno celo noč sami stražijo tabor?” Taborovodja še bolj v zadregi: “No, samo po dve uri, ampak ja …” “Pa na bivaku si morajo sami skuhati kosilo?” Taborovodja se pripravi na najhujše: “Ja?” “Aha, potem je še vedno vse tako, kot je bilo. Odlično. Se vidimo na koncu tabora.”
Z zanimanjem sem prebral knjigo The Scouting Party avtorja Davida C. Scotta, ki jo najdete tudi v taborniški knjižnici na sedežu Zveze tabornikov Slovenije. Priporočam v branje! Kako napredne, romantične, militaristične, viralne, uspešne, idealne, konkretne in ameriško avtoritarne so bile ideje, ki sta jih začela Robert Baden-Powell in Ernest Thompson Seton. Kako je bila tenzija med strukturo, disciplino in delovanjem v skupnosti na eni strani ter svobodo, ustvarjalnostjo in občudovanjem narave na drugi vgrajena v DNK organizacije od samega začetka. Razmišljal sem, kako všeč mi je taborništvo — ta specifična različica skavtstva, ki jo gojimo pri nas. Kaj je danes napredna pedagogika? Kako so si vse aktivnosti preprosto izmislili in nimajo nobene fore že od začetka? Pa delujejo!? Bi bil tudi za ustanovitelja gibanja vzgojni ideal solidaren, avtonomen, odgovoren in angažiran posameznik? Mladi za mlade?! Kako je “Nazaj na drewu.” Domna Uršiča – Meda z nami od vsega začetka, pa se vedno znova zdi kot nova, nora ideja. Kako nisem razumel, zakaj je potreben poudarek, da Zveza tabornikov Slovenije izhaja iz gozdovništva — Setonove veje skavtstva, medtem ko WOSM promovira Baden-Powell-a kot ustanovitelja …
Kako nisem razumel, zakaj je potreben poudarek, da Zveza tabornikov Slovenije izhaja iz gozdovništva — Setonove veje skavtstva, medtem ko WOSM promovira Baden-Powell-a kot ustanovitelja …
Ko razmišljam, zakaj sem ostal pri tabornikih kot otrok, se spomnim, da je bila to prva počitniška izkušnja, kjer se nihče ni znašal nad mano — torej, drugje so se. Pri tem se zavedam preživetvene pristranskosti [1]. In spomnim se tudi, da so mi v 4. razredu dovolili, da spustim nabiranje drv za večerni ogenj, kar so počeli ostali otroci, da sem lahko končal s pisanjem (!) skeča, ki naj bi ga zvečer uprizorila s prijateljem. Seveda sva dosegla vrhunsko kvaliteto povprečnega MČ-skeča. Ampak pustili so mi, da sem naredil nekaj, kar sem želel …?
[1] Survivorship bias. Wikipedia, Wikimedia Foundation, https://en.wikipedia.org/wiki/Survivorship_bias.
Ko razmišljam, zakaj sem ostal pri tabornikih kot otrok, se spomnim, da je bila to prva počitniška izkušnja, kjer se nihče ni znašal nad mano — torej, drugje so se. Pri tem se zavedam preživetvene pristranskosti.
Kot mlad vodnik sem verjetno prvi 2 leti hodil na rodove seje vsak teden, ne da bi tam prispeval eno besedo. Mi smo se 1 uro smejali našim starejšim, kako so se prcali in hecali med seboj. To je bil standup, impro skeč v živo z nervoznim smehom, ko nisi čisto prepričan, ali si zares dojel foro. Če bi takrat vedel, da je produktiven IN zabaven sestanek v službi tak oksimoron, bi si delal zapiske. In potem sem enkrat povedal svoje mnenje. In to je bilo normalno, pričakovano. Potem sem imel idejo in pustili so, da jo izvedem. Najbolj sem užival v ustvarjanju novih aktivnosti. Kako ne bi? Če pa sem imel za zgled mojstre, ki so izumili aktivnosti, kot so fauliranje smreke in driblanje karjole, zapakirano v zgodbo nogometnega prvenstva. Kasneje me je zanimalo ustvarjanje sistema, ki bi imel vrednote vgrajene, in otrok ne bi vzgajali samo preko aktivnosti. Mulci naj se ponoči raje ljubčkajo, kot scroll-ajo? Preroško. Socialni inženiring? Visoko leteči cilji? Vsekakor. Prijatelji, ki ti izstavijo račun za slab ego management? Neprecenljivo. Vzdušje v rodu se prepozna tudi iz Delovega članka ob 50-letnici rodu [2]. Ko sem postal načelnik rodu, sem bil (pre)mlad in skoraj brez ustreznih znanj, kaj šele veščin. Z veliko pomočjo starešine nisem naredil večje škode. Rod je bil na koncu mojega mandata približno tam kot na začetku. Aktivnosti, ki smo jih izumili, so bile preveč komplicirane, da bi jih kdo še kdaj ponovil. So pa nekatere ostale kot dobre zgodbe, podlaga za mlade prostovoljce.
[2] Bolje poljub kakor YouTube. Delo, https://www.delo.si/magazin/zanimivosti/bolje-poljub-kakor-youtube.
Kasneje me je zanimalo ustvarjanje sistema, ki bi imel vrednote vgrajene, in otrok ne bi vzgajali samo preko aktivnosti. Mulci naj se ponoči raje ljubčkajo, kot scroll-ajo? Preroško. Socialni inženiring? Visoko leteči cilji? Vsekakor. Prijatelji, ki ti izstavijo račun za slab ego management? Neprecenljivo.
Na 5-tedenskem izobraževanju za ustanavljanje eko vasi na Škotskem sem bil star 24 let. Kot spoznavno igro smo se glede na odgovor na vprašanje razporedili po sobi. Na primer, čisto na levo si se postavil, če si potoval 0 kilometrov do izobraževanja, čisto na desno, če si prišel z drugega konca Zemlje in vse ostalo vmes. Eno teh vprašanj je bilo, na koliko ljudi imaš direkten vpliv. Ljudje so se razporedili po sobi, z neko srednjo vrednostjo med 10 in 20 (širša družina?). Postavil sem se čisto levo in na njihovo presenečenje odgovoril najmanj — direkten vpliv imam samo na 2 osebi, na mamo in očeta. Naslednje vprašanje pa je bilo, na koliko ljudi imaš potencialen vpliv. Ljudje so se razporedili po sobi, s srednjo vrednostjo nekje med 100 in 200 (prijatelji in znanci?). Sedaj sem stal čisto desno, presenečenje je bilo še večje, saj sem trdil, da je moja številka okoli 7.000. Poudarek, da to ni bila edina izkušnja, zaradi katere so me tam čudno gledali, je odveč.
Skoraj prepričan sem, da sem v neki meri vplival na tvojo izkušnjo taborništva. Ni to presenetljivo? Pomisli, to si upam trditi za vse bralce tega članka. Različni dokumenti, vodenje izobraževanj, sodelovanje v aktivnostih, projektih, funkcije, predlogi sklepov … Še v pesmico sem prišel. Do zdaj 22 let prostovoljstva … Je bil to vpliv v pravo smer? Verjamem, da ja. Pustim, da mi vsak sodi na podlagi skupaj sprejetih dokumentov, idealov in vrednot. Menim celo, da bi morali imeti več kritičnih debat na tej podlagi. Nisem pa naredil vsega, kar bi lahko. Delal sem napake in bil sem krivičen do ljudi. Za nekaj stvari mi je žal, za nekatere celo sram. Mi je pa uspelo narediti veliko tistega, kar sem želel. In ob delu smo se zabavali. 3 leta nazaj sem na avtobusu poslušal zvočnico Uncoditional Parenting Alfieja Kohna, ki mi je izredno ljub avtor knjig o starševstvu. V njej opisuje vzgojo otrok s pomočjo miselne vaje, ki je skoraj identična tisti, ki sem se jo domislil za razlago Programa za mlade vodnikom in vodjem na tečajih. To je bila 10-minutna transcendentna izkušnja in neizmerna potrditev vloženega truda.
Vsakič me boli, koliko rešitev, ki sem jih pomagal ustvariti, se ne uporablja ali celo zavrže. Koliko dobrih idej ni zaživelo. Koliko razmislekov pozabimo. Koliko naprednih pobud je bilo zavrnjenih. Najtežje sprejmem korake nazaj. Koliko ur mojega življenja je šlo … uzalud.
In če vsega tega ne bi delal in naredil, bi bilo kaj drugače? Prepričan sem, da malo. Sistem se zelo hitro vrne na točko, ki zahteva najmanj energije. Taborništvo bi obstajalo tudi brez mene. Nekdo drug bi prevzel vse funkcije, ki sem jih imel, speljal projekte, aktivnosti, pri katerih sem sodeloval in jih vodil ter spisal dokumente, ki smo jih potrebovali. Otroci bodo vedno imeli potrebo po skakanju v naravi. Mladi po skupnosti na podlagi skupnih vrednot. Nekaj neuničljivega je v gibanju, ki je staro že več kot 100 let, in noben posameznik zanj ni odločilen.
Vsak prispeva nekaj malega, vsak ima svoj žar. Naj naštejem samo nekaj primerov, kako so posamezniki začinili celotno taborništvo. Si kdaj pel_a pesem Moja Liza ob tabornem ognju? To je začel Jan Ravnik. Nosiš značko (ZA)VEDNO tabornik? Slogan je viziji taborništva 2030 manjkal, dokler se ga ni domislil Tilen Lah – Tulek in zame je popoln. Ana Vojnović je dosegla, da mladi prostovoljci v RJZ postanejo vodniki po koncu 1. letnika srednje šole. Na Woodbadge tečaju smo imeli aktivnost sodišča, kjer smo presojali, ali bi glede na neprijetno izkušnjo, ki se je zgodila s taborniško poroko prejšnji dan, te morali v rodovih prepovedati. Nihče ni bil tega mnenja. Nihče ni želel tega niti zagovarjati. Samo Zala ni bila povsem prepričana … Skozi aktivnost je najprej spremenila svoje mnenje, nato mnenje porote in na koncu mnenje večine v skupini. Prepričan sem, da bi spremenila tudi mnenje večine rodov, če bi prišlo do tega. Sigurno najdeš primere v svojem vodu, rodu ali na nacionalnem nivoju, kjer se je zgodilo nekaj podobnega. Verjetno najdeš primer tudi zase, pa čeprav majhen.
Si kdaj pel_a pesem Moja Liza ob tabornem ognju? To je začel Jan Ravnik. Nosiš značko (ZA)VEDNO tabornik? Slogan je viziji taborništva 2030 manjkal, dokler se ga ni domislil Tilen Lah – Tulek in zame je popoln. Ana Vojnović je dosegla, da mladi prostovoljci v RJZ postanejo vodniki po koncu 1. letnika srednje šole. Na Woodbadge tečaju smo imeli aktivnost sodišča, kjer smo presojali, ali bi glede na neprijetno izkušnjo, ki se je zgodila s taborniško poroko prejšnji dan, te morali v rodovih prepovedati. Nihče ni bil tega mnenja. Nihče ni želel tega niti zagovarjati. Samo Zala ni bila povsem prepričana … Skozi aktivnost je najprej spremenila svoje mnenje, nato mnenje porote in na koncu mnenje večine v skupini.
Morda se mi bolj nenadomestljive kot dokumenti, projekti in funkcije zdijo zgodbe. Moje zgodbe so tombola na skupščini, Najbolj resničen resničnostni šov Utaborjeni 2012, Prilika o Bosanskem delavcu, “Ja, ampak zakaj?”, Krogi vodenja ali kako popolnoma povoziti aktivnost drugega mentorja na tečaju, velike ladje za veliko igro, projektor za petje ob ognju, Unreal Turnament z doma izdelanimi vodnimi brizgami, vizualizacija pri predavanju o Programu za mlade, 3 intervencije za prijatelje, kjer sem pomagal in 1 zame, ko sem pomoč potreboval in še neskončno drugih.
Spremenil sem taborništvo. Brez mene bi bilo drugače! In brez tebe tudi! Spremenil sem ga, ker me je nekdo vprašal za mnenje — kakšna grozna napaka. Nekdo mi je pustil, da poskusim izvesti svoje ideje in da ne bo šlo vse po planu. Kako hvaležen sem za to priložnost! Mogoče pa je svet tak, kakršen je, zato, ker premalokrat vprašamo mulce za mnenje in jim pustimo, da naredijo po svoje. Kakšna pristranskost v razmišljanju, da so naše napake boljše od vaših!
Spremenil sem taborništvo. Brez mene bi bilo drugače! In brez tebe tudi! Spremenil sem ga, ker me je nekdo vprašal za mnenje — kakšna grozna napaka. Nekdo mi je pustil, da poskusim izvesti svoje ideje in da ne bo šlo vse po planu. Kako hvaležen sem za to priložnost!
Hvala, Pipi, Pero in Tonči, da ste bili krasni vodniki.
Hvala, Polona, Katja, Lea in Urška, da ste mi vedno krile slepe pege.
Hvala, Jan, Gape, Lovro in Aljaž, da razumem, kaj je kum.
Hvala, Nada in Bojan, ker nista bili samo 2 uri na teden.
Hvala, Jasna, Kati, Meta, Hugo, Uroš, Jerca, Katarina in Mojca, da sem se lahko od vas učil in se prekalil.
Hvala, Nina za uradni popravek.
Hvala, Aleš, da si bil moj mentor.
Hvala, Jolbe, Miloš, Ana, Katarina, Tadej, Matej, Mark, Urša, Pina Maja, Urban, Anja, Bajs, Gregor, Severin, Petra, Maja in vsi ostali za najboljšo izkušnjo v taborništvu.
Hvala, Jens, Julia, Pia, Schabi, Rieke, Brajda, Jon, Sebi, Arnor, Ele, Daniel, Paula in vsi ostali prijatelji, za katere nisem vedel, da jih imam — moje pleme na drugi strani Evrope.
Hvala vsem, da me sprejemate in da lahko prispevam, kar želim in kolikor zmorem.
Hvala, Maja, da skupaj plavava čez jezero.
Hvala, Oliver, ker hočeš že pri 3 letih z mano na tabor. Ne skrbi, vse je še vedno isto. Mogoče malo manj kaznujejo in nagrajujejo otroke, kot smo jih mi včasih. Mogoče si pa samo želim, da bi bilo tako.
Brez mene bi se v taborništvu en manj gnal za ideali. In to bi naredilo vso razliko.
Fotografija na naslovnici: Dominik Uršič