Ko se na kupu znajdejo taborniki – tisti prave, (za)vedno taborniške sorte –, je jasno, da zabave, dobre družbe in korak, polnega energije, ne bo manjkalo. Pretekli vikend nas je pot vodila na čudovita Lovrenška jezera, kjer smo spisali še eno nepozabno poglavje naših alumni srečanj.
Letošnji pohod je bil nekaj posebnega prav zaradi neverjetne generacijske raznolikosti, ki pa je med samo hojo nismo prav nič občutili.
-
Najmlajša udeleženka je štela rosnih 7 let.
-
Najstarejši udeleženec pa spoštljivih 78 let.
Skupno kar 71 let razlike je izginilo takoj, ko smo stopili na pot. Nekateri z malce krajšimi, drugi z bogatejšimi koraki, a vsi z enakim ciljem – uživati v naravi, ujeti kakšno dobro zgodbo in se skupaj nasmejati. Na koncu nismo bili le skupina posameznikov, temveč prava taborniška družina, kar dokazuje tudi naša skupna fotografija s poti.
Tokrat nam je šlo na roko tudi vreme. Sončni žarki so obsijali prostrana barja, jezera so se bleščala v vsem svojem sijaju, pot pod nogami pa je ob prijetnem klepetu, smehu in obujanju starih spominov minila kot bi trenil. Še enkrat več smo dokazali tisto, v kar trdno verjamemo: taborniški duh ne pozna let.
Avtor fotografij je Aljaž Peček