V nedeljo zjutraj nas je doma pozdravila megla. Kdor je ob pogledu skozi okno razmišljal, ali bi ostal pod odejo, je tisti, ki ga na Ljubelju ni bilo. Ostali smo vedeli nekaj, kar vsak tabornik zna že na pamet: megla je samo vreme, ki še ni prišlo do sonca. In res: že na vožnji do štarta nas je objelo sonce, pot pa nam je nato razgrnila jesensko zarumenelo listje v odtenkih, ki jih Photoshop ne premore.
Baron Born je to pot dal vklesati za lov. Mi smo jo uporabili za lov na dobro družbo, in lov je bil, če sodim samo po številkah, sigurno bolj uspešen od baronovega. Bilo nas je 27, s štirinožci pa 31, kar je nov rekord alumni pohodov. Še ena številka za konec: 75 let razlike med najmlajšim in najstarejšim. Tri četrtine stoletja, in nihče ni vprašal “kdaj bomo že na vrhu” bolj pogosto od drugega 🙂.
Rutka naredi to, kar ne uspe nobenemu matematiku: izenači vse. Hvala vodniku Roku, da nas je vodil skozi predore in nazaj na svetlobo, in hvala vsakemu posebej, ker ste (prišli).
Da ostanemo povezani tudi po naših druženjih (in da si lahko še naprej delimo kakšno fotografijo, spomin ali pa idejo za naslednji pohod), smo ustvarili WhatsApp skupino »Za vedno taborniki«. Če še niste v njej in bi se nam želeli pridružiti, kliknite tukaj.