Letos poleti sem začela brati knjigo Charliejev svet. Že takoj me je prevzela z vsebino in slogom, najbolj od vsega pa me je navdušila Charliejeva besedna zveza počutiti se neskončno. Ko sem prebirala del, kjer prvič opisuje, kaj to pomeni, se mi je izraz enostavno zdel ravno pravšnji. In začela sem razmišljati, kdaj sem se jaz počutila tako …
Konec avgusta 2018 se je začel vodniški tečaj. Na tečaj sem prišla rahlo prestrašena. Nisem vedela, kaj naj pričakujem in kakšni bodo sotečajniki. Ampak na vse skrbi sem pozabila že med prvo aktivnostjo. Naša tema so bile Igre lakote in ob prihodu smo se preoblekli v svoje kostume, ki so bili bolj kot ne običajna oblačila. Neka punca pa je takoj pritegnila moj pogled z živo rumeno oblekico, na katero je bilo našitih več deset doma izdelanih bleščečih metuljev. V tistem trenutku nisem vedela, ali naj jo občudujem zaradi vloženega truda in samozavesti ali mi je že malo preveč ekstra. Ampak to razmišljanje ni trajalo dolgo, saj se je že v naslednjem trenutku znašla ob meni, me veselo objela, rekla, da je Taja, in mi navdušeno povedala, da sva skupaj v vodu.
Naslednje presenečenje me je čakalo še isti dan, ko sem naokoli hodila s svojo dvojčico Brino in novo prijateljco Tajo, nakar je od nikoder prišla nova punca in rekla: »Živjo, a lahko ostanem z vami, ker tukaj nikogar ne poznam?« In tako je v našo rastočo skupinico, kasneje poimenovano Ekipca, prišla Katka. Še isti večer pa so se nam pridružili trije fantje, dva s hudim cerkljanskim naglasom, Blaž in Nejc, ter Dejan. Od takrat naprej smo ves čas preživeli skupaj.
Ključen dogodek pa je bil bivak. Na prostoru smo sicer postavili vodove bivake, toda z Ekipco smo se odločili, da raje prespimo pod milim nebom. Razgrnili smo si podloge in se začeli pogovarjati. Ne vem več točno, o čem je tekel pogovor, ampak vem, da smo ta večer zagotovo šli spat zadnji. In tisti trenutek, ko smo ležali vsak v svoji spalki z od smeha bolečimi trebuhi in gledali zvezde, prisežem, smo bili neskončni.
Z Brino sva šli s tečaja dva dni pred koncem in po ogromno objemih smo se dogovorili, da se vidimo že kar takoj septembra na Bledu. Na Bled smo kasneje sicer prišle samo punce, a čez dobra dva meseca smo se vsi skupaj dobili v Ljubljani, nato v Medvodah, pa spet v Ljubljani, … Tako in drugače smo ostali povezani vse do danes, letos poleti celo načrtujemo (s še nekaj ostalimi taborniškimi prijatelji) potovanje po Bolgariji!
Danes sem že navajena, da se pri tabornikih prijateljstva pač sklepajo tako – hitro, enostavno in trajno, takrat je bilo vse to zame nekaj novega. Zakaj ravno pri tabornikih? Mislim da zato, ker smo pri tabornikih lahko to, kar smo. Ne igramo vlog, poleg tega nas povezujejo skupne tradicije in vrednote. Ne glede na to, iz katerega rodu kdo prihaja, vsak zna povedati kakšno zabavno zgodbo iz tabora ali PP akcije, poleg tega vsi cenimo naravo, smo odgovorni, a hkrati spontani in se veselimo življenja. Zaradi tega pri tabornikih najdemo prijatelje, s katerimi ustvarjamo nore spomine. Spomine, ki so neskončni.