Moja taborniška pot se je začela še preden sem šel v šolo, ko sem se udeležil svojega prvega taborjenja. Od takrat vztrajam pri tabornikih, pa četudi sem bil v starostni veji GG edini član v vodu, vseh pa nas je bilo te starosti toliko, da so nas lahko vse skupaj naokoli prevažali z enim kombijem. Še sreča, da sta bila starejša brat in sestra tudi tabornika, da je bila dobra družba vedno zagotovljena.

V času taborniškega udejstvovanja mi je posebej prirasla k srcu narava. Ko doživiš toliko lepih trenutkov na raznih taborjenjih, tečajih, vodovih srečanjih, izletih, večerih ob ognju, se vanjo zaljubiš in si pripravljen narediti čim več, da jo zaščitiš. Pri takem razmišljanju mi gre vedno po mislih citat: »Kids disconnected from nature won’t fight to save it.« oziroma po slovensko: »Otroci, ki niso povezani z naravo, se ne bodo borili za njeno zaščito.« V tem duhu se mi zdi zares pomembno, da naš program poteka večinoma zunaj in da otrokom omogočimo lepe izkušnje, ki so povezane z naravo. Najboljši način, kako sem pri svojem vodu take izkušnje omogočil, je bil vsekakor pohodni tabor. Ko par dni hodiš po naravi, se tu pa tam izgubiš, si kuhaš na ognju, si srečen, ker lahko piješ iz naravnega izvira vode, in z mostu skočiš v čudovito Sočo turkizne barve, je zares neprecenljivo.

Poleg raznih doživetij v naravi, je zanimivo pogledati tudi »temno« plat, ki jo doživiš, ko na primer v gozdu naletiš na kup smeti. To se nam je na čistilni akciji, ki jo taborniki organiziramo v Kranju in ki jo obiskujem že od malih nog, večkrat zgodilo. Vsako leto sem pred akcijo razmišljal, da to leto se pa sigurno ne bo našlo prav veliko smeti, ker smo leto pred tem vse pobrali. A potem vsakič znova razočaran ugotoviš, da smo ljudje packi, ki ne znamo pospravljati za seboj in nabereš polno vrečo … Zanimivo mi je o čistilnih akcijah razmišljati na način, da je njihov glavni cilj to, da jih nekoč ne bomo več potrebovali. Da bomo ljudje začeli tako skrbeti za naravo, da na čistilnih akcijah enostavno ne bomo ničesar več našli.

Če so čistilne akcije bolj kurativne narave, pa je projekt, ki smo se ga lotili v zaključku lanskega leta, naravnan veliko bolj preventivno. Začeli smo s projektom, ki v svoji osnovni ideji skrbi za to, da manj stvari kupimo in si več stvari delimo med seboj. Lotili smo se ustanavljanja kranjske Knjižnice stvari. Gre za projekt, ki se umika od masovnega potrošništva in želi ljudem približati miselnost, da si lahko stvari delimo ter s tem prihranimo svoj denar, prostor za shranjevanje in naredimo uslugo okolju, v katerem živimo. Pri navadni knjižnici nam je samoumevno, da nimamo doma vseh knjig, ki smo jih kadarkoli rabili, da si izposojamo knjige, ki jih je nekdo pred nami že uporabljal, mogoče na njih zaspal, pri listanju poslinil vsako drugo stran ali pa celo kakšen list ponesreči zmečkal. Zdi se, da so nam koncepti pri knjigah povsem domači in da moramo enak miselni preskok doseči še pri stvareh. Več, kot bo takih projektov, hitreje bo šlo. Naša knjižnica se počasi začenja prebujati. Ni sicer toliko izposoj, kolikor smo mislili, da jih bo, ampak gre lepo počasi, naše početje pa spremljajo najrazličnejši mediji in občina, ki so nad idejo navdušeni. Želim si, da bi zgledu sledili tudi drugi taborniški rodovi in da bi se lahko v par letih pohvalili z mrežo knjižnic po vsej Sloveniji.

V glavi imam misel: »Če pomagaš, vedno zmagaš.« In verjamem, da nisem edini. Zato mi motivacije za takšne projekte nikoli ne zmanjka.


Deli s prijatelji, sodelavci in znanci