“Ej, ne morem se več igrat, moram it, mam tabornike!” Je zakričala soseda Jelena in oddirjala z igrišča … Jaz pa sem ostala tam in se spraševala, kaj je to, taborniki.
Ko je prišla nazaj, sem jo takoj vprašala, kdo so taborniki, kaj tam delate? Ma tam postavljamo šotore, pa se mau igramo, pa na Mačkuc gremo v taborniško kočo, pa enga vodnika mamo. Utrujena od odgovarjanja je samo rekla, mah pejdi naslednjič z mano in boš videla. Pa sem šla in postala ter ostala tabornica. Bilo mi je 11 let.
Dogajalo se je vse, kar se pač pri tabornikih dogaja čez leto, ko se srečujemo na sestankih. Potem pa je prišlo poletje in čas taborjenja. Ker nas ni bilo veliko, saj je bil naš rod takrat v ponovnem rojstvu, če temu tako rečemo, nismo imeli lastnega taborjenja, ampak smo se pridružili Rašiškemu rodu na taborjenju v Gozdu Martuljku. Taborjenje nepozabnih smešnih prigod.
Od trenutka, ko smo izvedeli, da gremo na tabor, pa do taborjenja sem razmišljala samo o tem, kaj in kako bo. V tistem času sem bila precej plašna in redkobesedna deklica (verjetno so se nekateri, ki to berejo in me poznajo, pošteno nasmejali, ampak res sem bila), zato sem bila rahlo prestrašena, saj nobenega nisem poznala iz drugega roda, pa tudi iz mojega voda ni šel nihče. A ravno to me je taborništvo naučilo, če si tabornik, imaš prijatelje na vseh taborniških srečanjih, tekmovanjih, izobraževanjih, četudi greš tja sam. Nekaj dni pred odhodom je skoraj vse že pripravljeno, samo še ruzak, spalna vreča in gojzerji manjkajo. Hm, nič od tega nismo imeli, pa je padla odločitev, da pač ne grem. A to zame ni bilo sprejemljivo. Odhitela sem v klet izbrskala star oranžen ruzak, z železnimi opornimi palicami pri straneh, da bolj ravno na hrbtu stoji — tisti čisto stari planinski ruzak, potem ko sem privelkla še staro očetovo vojaško spalno vrečo in navadne čevlje za dež, se nisem pustila prepričati, da nimam primerne opreme za taborjenje. Z vztrajnostjo sem dosegla, da so mi pustili iti. Seveda sem se tudi na podlagi te odločitve naučila, kako je pomembna primerna oprema, kamor koli že greš.
Zjutraj na dan odhoda se zberemo in se odpeljemo. Sredi dopoldneva pa se izkrcamo v gozdu Martuljku in se peš odpravimo do tabornega prostora. Po kratkem sprehodu pridemo na jaso obdano z drevesi, pod njimi pa v krogu postavljeni šotori. Nisem in nisem se mogla začuditi vsemu, kar je bilo tam. Kot na vsakem taborjenju smo tudi mi imeli stražo. Jaz sem imela stražo skupaj s Špelo od 22h do polnoči. V času najine straže je zelo deževalo, hkrati pa se je odvijal tudi večer ob ognju. Ker sem bila prvič na taborjenju niti nisem natančno vedela, kako sploh poteka nočna straža, zato sem sledila Špeli. Ko je začelo močneje deževati, je najin pogovor potekal nekako takole. Š: “Pridi, greva na večer ob ognju v jedilnico”, B: “Ja, kaj pa ogenj in zastava?” Š: “Če je dež, ni treba stražit.” O, ful dobro, sem si mislila. In sva šli. Ostali do konca, potem pa šli spat.
Zjutraj sem pod vtisi prve straže, ki je šla tako gladko, vsa ponosna stala v jutranjem zboru. Ko pa je prišel čas himne, je ves ponos izpuhtel v zrak. Taborovodja prične: “Na včerajšnji straži je nekdo ukradel zastavo, med 22h in polnočjo. Kdo je takrat stražil? Jaz cela zmedena v glavi vrtim njegov stavek, kdo je stražil. Kako kdo je stražil, če pa ni treba stražiti, ko dežuje? O, kako bolj narobe to ne bi moglo biti. In sva za kazen stražili še enkrat, tokrat od začetka do konca straže . In sem se naučila, šege in navade je še kako dobro poznati, preden greš na prvo taborjenje. Na tem taboru sem dobila tudi svoje taborniško ime: ŠTORKLJA, saj sem zadnjo tretjino taborjenja uporabljala le eno noga, ker sem si drugo poškodovala na zelo neroden način, a o tem kdaj drugič.
Ne glede na to, kaj se zgodi in pripeti, pri tabornikih je vse šola za življenje, iz katere se naučiš ogromno in tako sproti, medtem ko se imaš fajn. Ko niti ne veš, da ga imaš, premagaš strah pred nastopanjem, postaneš zgovoren in samozavesten. Ja, zaradi tabornikov sem takšna, kot sem, srečna, da sem takrat šla z Jeleno samo pogledat, kaj so taborniki, ki so veliko več od postavljanja štorov in kurjenja ognjev … In ostala do danes.
– Beti Ilievski
