Opomba uredništva:
Biserka pripoveduje besedilo v črni barvi, Šapa pa v modri.
Junija leta 1961 sem, Jožica, končala petletno Srednjo vzgojiteljsko šolo v Ljubljani. V začetku septembra istega leta sem bila že dogovorjena, da pričnem prvo službovanje v vrtcu Spodnja Šiška v skupini malčki. Moj, sicer zelo strog tati, mi je ob tej priložnosti “privoščil” in omogočil še zadnje počitnice brez številnih bodočih obveznosti.
Imel sem 11 let in 7 mesecev, ko me je oče peljal na ustanovni občni zbor ZTS. Starša sta menila, da bom kot edinec imel družbo vrstnikov in se še kaj koristnega naučil. Izpolnil sem prijavnico in postal tabornik.
Naš starešina je bil Rdeči volk – Hinko Pajer, bivši gozdovnik. Na Klasični gimnaziji pa je zelo uspešno taborništvo vpeljal Sivi volk – Pavel Kunaver, znani predvojni skavt. Iz njegove Triglavske čete se je razvil Zmajev rod, čigar četa je postala tudi naša enota Štirje plameni.
Sivi volk je organiziral številne izlete v naravo, pohode v sredogorje, obiske raznih jam in slovenskih naravnih znamenitosti. Poleg nepozabnih spominov smo dobili obilo taborniškega znanja in veščin. Njegov pristop do mladine je bil tako navdušujoč, da smo mu zvesto sledili. Kdor se je vsaj enkrat udeležil njegovega tabora, tega je duh taborništva prevzel za vse življenje. Rdeči volk je imel malce drugačen, strožji pristop. Bil je prepričan, da morajo mladi vse spoznati iz lastnih izkušnjah, kakor vedo in znajo!
Tako sem se udeležil prvega svojega taborjenja v Iškem vintgarju. Tja smo se približno trinajstletni taborniki odpravili kar peš. S seboj smo nosili vso opremo. Nekateri smo imeli prevelike nahrbtnike, nekateri kar kovčke. Po neskončno dolgi, utrujajoči hoji smo postavili “tabor” na zelenici ob Iški. Vsak šotor si je tudi kuhal sam. Lahko si mislite, kako drugačen je bil ta tabor od sedanjih. Mestni fantiči smo v glavnem jedli kruh, si na ognjih kuhali pocaste makarone in grudasto polento. Nazadnje je še deževalo in iz našega tabornega prostora je nastal otok sredi ledeno mrzle Iške. Nekdo je deročo vodo le preplaval in kupil v bližnjih hišah kruh. A voda je bila preširoka in vržene štruce so padale v Iško in odplavale. Kar nekaj dni smo bili pošteno lačni. A to je spadalo v strogo šolo Rdečega volka.
Za vsako pomembno akcijo so dali pri Zvezi izdelati pri tiskarju Zorkotu v Kranju našitek s simbolom, imenom, krajem in datumom akcije. Vsak tabornik je nosil na rokavu našitek v času zleta in se z njim pobahal tudi kasneje.
Ker sem bila na zletu brez posebnih zadolžitev, sem z zelo umetelnimi, drobnimi šivi, prišila našitke na rokave krojev svojim izbrancem in znancem. Med njimi tudi črnolasemu Milanu, saj mi je bil malce všeč …
Po koncu zleta sem šla za en teden z vso družino na tabor Dobrovoljcev v Bohinj. V ta rod se je vključila vsa naša družina takoj, ko smo se priselili v Šiško. Tri leta pred tem smo se namreč priselili v Ljubljano iz Hrastnika, kjer smo bili vsi vključeni v zelo uspešen Rod temnega hrasta.
V Bohinju smo imeli srečo z vremenom, se kopali v jezeru in za dva dni peljali na Triglav gostujoče tržaške tabornike.
Proti koncu “mojega tedna” v Bohinju sta prišla na inšpekcijsko kontrolo oba inšpektorja Zveze, Pintarič Ivo in Milan Šubic, bodoči arhitekt. Imela sta pravico celo zapreti tabor, a rod Dobre volje je veljal za vrednega svojega imena. Program je bil zapovedano taborniški, dobra volja obvezna in vedno se je pélo, veselilo, učilo, zabavalo …
Milan si je vzel nekaj prostih minut. Da je posedel na majhni vzpetinici pred kuhinjo in izrezoval kos lesa. Od tam je imel lep pregled nad celim taborom in potko proti jezeru. Črnolasi, resni bodoči arhitekt in zelo ugleden tabornik Šapa mi je bil takrat že nekaj časa všeč …
V Ljubljani smo imeli Okrajno zvezo tabornikov s stalno pisarno in profesionalno tajnico, Ano Kenk, zato smo bili ljubljanski rodovi zelo povezani. Tam sem sodeloval kot propagandist.
Bil sem med pobudniki ustanovitve novih rodov: Rožnik in Ilegalec. Ukinitev okrajev in ustanovitev mnogih občin je narekovala spremembe v taborniški organiziranosti. A tabornik se vedno znajde!
Mi, sedaj že gimnazijci smo “šli po svoje” in ustanovili klub Veseli prijatelji – Vepri. Pri našem članu Prelovšku, v njihovi slavni vili smo dobili klubsko sobo in temnico za izdelovanje fotografij. Mene so že malo prej pritegnili v uredništvo revije Tabor in me izvolili v IO ZTS ter zadolžili za propagando.
Milan je bil propagandist, narisal je cel kup taborniških znakov, znake za veščine, ilustriral Taborniško knjižico, bil fotograf, objavljal v reviji Tabor, pomagal ustanavljat rodove, bil v “slavnem” klubu Vepri itd.
Jaz sem imela vedno najraje kopalke v zeleni barvi. Kupila sem si zelene enodelne kopalke, ki so imele spredaj nakazano majhno krilce, kakršne je uvedla slavna filmska igralka Ester Wiliams. Uspelo mi je najti tudi brisačo podobne barve.
Oborožena z brisačo in enodelnimi kopalkami, ki so “poudarjale mojo vitko linijo”, sem se podala v akcijo. Z ramen sem spustila naramnici. Svoje, skoro do pasu dolge lase sem počesala v izzivalen konjski rep po vzoru igralke Brigite Bardot in ga okrasila s široko svileno, zeleno pentljo. Proti jezeru sem se odpravila bosa, zapeljiva kot Ava Gardner v filmu Bosonoga grofica.
Ko sem prilebdela mimo Milana, sem svojo brisačo vrtela in se skrivaj ozrla proti resnemu, slavnemu črnolascu … Na mojo jezno grozo me tudi pogledal ni! Niti premaknil se ni! Zbrano je naprej rezljal tisti svoj kos lesa!
Pa sem zakašljala … Nič! Nobene reakcije ali premika, pogleda!
Sedaj sem bila na potki že tako daleč, da bi bilo oziranje preveč očitno. Razočaranje in jezo sem ohladila v ledeni jezerski vodi.
V glavi mi je bučalo. Tak domišljavec! Kaj pa misli, da jê, če je inšpektor in če je propagandist! Navsezadnje ni edini fant in tabornik! Pa še dela se, da me ne vidi in ne pozna! In kaj potem, če ima spalno vrečo in bundo iz Švice in nožek švicarskih oficirjev! Kakšen nadut napihnjenec! Kar naj gre nazaj v svojo Ljubljano!
To je bil vrhunec mojih zadnjih “svobodnih počitnic”.
Potem sem v začetku septembra res začela s prvo službo v vrtcu.
Tisto zimo smo med redkimi Ljubljančani kupili novo elektronsko čudo, televizor. Včasih je prišel kot propagandist k nam domov “na posvet” k moji mamici, tajnici okrajne zveze, in je večkrat gledal televizijo.
Ana Kenk – Jelena je prevzela tajništvo OZT Ljubljana, Jože Kenk – Vojko pa razne občasne vodilne funkcije. Tako sem to družino že dlje časa poznal in z njo sodeloval. Izkoristil sem taborniško poznanstvo in “se povabil” k Jožici domov. Takrat je bil televizor majhna škatla s črno-belimi slikami in srbsko-jugoslovanskim sporedom. Ampak jaz sem se bolj zanimal za domačo hči kot pa za oddaje.
Ko sva bila prvič sama na izletu, mi je zaupno povedal, da me je takrat v Bohinju presneto dobro videl. A naju ni hotel izpostavljati, saj je bil v važni funkciji.
Iz taborniškega poznanstva in skupnega dela se je rodila simpatija, se razvila v ljubezen, ki traja 6 + 54 let. Okronala sva jo s taborniškim zakonom.
Imava dva sina, tabornika. Imava že tudi vnukinji Nejo in Loti, navdušeni tabornici funkcionarki. Med taborniki iščeta ter najdeta prijatelje in že simpatije … Ko sta ti dve prišli s svojega prvega taborjenja sta izjavili, da bodo tudi njuni otroci taborniki!
Taborništvo ni samo vzgoja in prepričanje, ampak način življenja …
Leta 2022 mineva Šapovo enainsedemdeseto, moje, Biserkino, pa sedemdeseto leto taborništva.
– Biserka in Šapa