Boštjan pravi, da je v bistvu vsega kriv Pero, ko je pred slabim desetletjem povabil Mašo na zmenek. Rezultat tega nedolžnega zmenka je bilo rojstvo otroka, ki je botrovalo zabavo s praktično celotno SPOOT zasedbo. Na tej dotični zabavi mu Medo reče: »Pasluš, zlet še nima ekipe za prva pamuč, a bi jemu ti tu?« »Sevide jemam lahka,« brez premišljanja ustreli, taki so pač Cerkljani, al JA al NE, pika. Tiste par flajštrov bomo že polepil, si misli.
Seveda se že v soboto, drugi dan zleta, konkretno ugrizne v svoj jezik, ki večinoma precej prehiteva kognitivne sposobnosti njegovih možganov. Ura je 7 zjutraj, kava se še bori z adenozinom, ko ga že kliče Medo: »Pašluš jel, edn bruha dal na Želinu, a gresta pagliedat, ki mu je?«
OK, šefe, si misli, greva. »Karin, dej uzem termometer, neki rehidracijskega praška, kak lekadol, neki za pisat in pičiva midva na bivak enga pogledat. Aja, pa dve maski vzem, zadnje čase dost bruhajo tud zarad okužbe s korona virusom.«
Ko prispeta na bivak zgleda vse precej spokojno. Bivak je na super lokaciji ob reki Idrijci, sliši se samo petje ptičev in enega, ki ga napenja »za kozlat« pa tega ne more, ker je očitno izpraznil že vse zaloge na pol skuhane pašte.
Po pogovoru z bruhajočim kaj hitro ugotovijo, da to pa verjetno ne bo sončarica. Sploh zaradi dejstva, da postaja slabo še trem drugim na istem bivaku.
Boštjan sprejme odločitev, da te bruhajoče člane transportira na taborni prostor. Tam jih bo imel pod nadzorom, pa še loči jih od ostalih, če je slučajno kaj nalezljivega, si misli sam pri sebi.
Dan tako mine brez posebnosti, no, skoraj brez. Proti večeru spet kliče Medo, da naj bi bilo na tretjem bivaku, kjer sta se združile druga in četrta odprava, spet nekomu slabo.
S Karin spet sedeta v avto in se odpravita proti Trebenčam, kjer je na velikem travniku skupen bivak. Na hitro zbereta vodnike in jih povprašata: »Torej, kakšna je situacija?« »Enmu je slabo oziroma je menda bruhal,« se oglasi ena od vodnic.
»Kaj pa tisti tam gor pr grmih, kaj je pa s tistimi,« vpraša Boštjan. »Ja, tistim je tudi slabo, sončarica in te fore,« dobi v odgovor.
Dobro. Končajo sestanek, Boštjan, Karin in ena vodnica, ki je študentka medicine, pa zaokrožijo med vsesplošnim kaosom, ki takrat vlada na bivaku in iščejo morebitne obolele.
Izkaže se, da ni slabo samo enemu, ampak da jih že kar konkretno bruha 16, med njimi tudi par Francozov, ki so menda pili reko Idrijco … Kdo ne bi kozlal po temu, si misli Boštjan, vendar so si simptomi preveč podobni, da bi lahko okrivili reko.
Kliče Medota: »Majstr, štala, tle mi jih 16 kozla. Pošli mi kombi in prpravte izolacijsko vas, kjer bo vsa infrstruktura ločena od ostale.« Na hitro končata in že vrti naprej telefon na NIJZ, kjer jim na hitro obrazloži situacijo in takrat prvič pride do suma na noro virus. Super, si misli, a je lahko kakšen virus, ki bi nas za spremembo obšel …
Na NIJZ takoj vzpostavijo ekipo, ki začne pripravljati krizni načrt. Zlet je namreč idealna biološka bomba. Tisoč tabornikov iz celotne Slovenije in še petih drugih evropskih držav je prijetno nagnetenih na enem prostoru, brez mater, ki bi skrbele za osnovne higienske standarde.
Klici dežujejo s strani NIJZ-ja in s strani vodstva zleta:
NIJZ: »Gospod, te otroke bo potrebno poslati domov.«
BOŠTJAN: »Gospa, teh otrok je 250 in vsi so čakali ta zlet 5 let.«
NIJZ: »Gospod, vsi boste šli domov, noro virus rabi samo 4 partikle, da okuži osebo, tega ne boste ustavili.«
BOŠTJAN: »Medo, NIJZ predlaga, da pošlema vse, ki so bli v stiku, domov.«
MEDO: Tišina ….
BOŠTJAN: »MEDO?«
MEDO: »Se boma pamenil, prid gar.«
Debata z NIJZ tako poteka še vso pot do zletnega prostora, med drugim na lep način razložijo, da v kolikor se ne zameji širjenja, bo NIJZ lastnoročno prišel »razpustiti zlet«. Njihova reakcija je razumljiva, bojijo se 1000 novih obolelih, ki gredo na vse strani Slovenije, da ne omenjamo korone, ki še vedno pritiska na ta že tako ranljiv zdravstveni sistem.
Na zletnem prostoru se vsi pomembni deležniki dobijo v izolacijski vasi, ki se je kmalu prime ljubkovalno ime Karantanija (zaradi karantene, ne zaradi Samota). Predebatirajo nekaj podrobnosti, nato pa mora Boštjan že nazaj v Cerkno. Eni članici se je stanje namreč precej poslabšalo. Na srečo jo ima v oskrbi Eva, ki res lepo poskrbi zanjo.
S Karin se v ambulanto vrneta ob treh zjutraj, kjer do štirih ali kasneje izdelujejo simulacijski izračun, ki predvideva, da bo do jutra obolelih že približno 60 oseb. Izkaže se, da je do jutra obolelih 61. Takrat tudi pade končna odločitev, da se upošteva navodila NIJZ-ja in se pošlje št. 2 in 4, ki sta bili v potencialnem rizičnem stiku, domov.
Medtem nič hudega sluteč izvršni odbor ZTS s starešino Jasno že drugi dan sestankuje v Alpski perli. Delajo načrte za naslednje leto, ko mimo njih prileti informacija, da je nekdo na bivaku bruhal in so ga pripeljali v tabor. Ok, nič novega, zunaj je vroče, vodostaji so nizki, pot je naporna. 800 ljudi se že tretji dan potika po cerkljanskih gozdovih. Torej, nič čudnega, če se enemu od njih zgodi, da mu je malo slabo.
Boštjan in Jasna se srečata malo pred nedeljskim kosilom. Drug za drugega ne vesta, kdo sta, niti kakšna je njuna vloga na zletu. Jasna prestreže pogovor med njim in Blažem, da bodo nekoga poslali domov, in zastriže z ušesi. V misli se ji prikrade spomin s prejšnjega zleta, ko so po nočnem neurju na bivaku na zletni prostor pridrveli številni novinarji, ki so želeli posneti izjave ubogih jokajočih otrok (ki jih seveda niso dobili, ker stvar niti slučajno ni bila tako huda). Tako stopi iz svoje cone udobja in povpraša kaj se dogaja. Boštjanu gre na živce, ker se ne drži GDPR-ja in sprašuje po bolnih otrocih. Jasni gre na živce, ker ji ne odgovori na enostavno vprašanje. A občutek odgovornosti je prevelik, zato se dogovorita, da se dobita po kosilu.
Z védenjem, da je »čas kislih kumaric« in izkušnjami s prejšnjega zleta se Jasna nato odpravi do ambulante. Potrpežljivo krmari med motnjo pozornosti, vidnim nezadovoljstvom in klici NIJZ-ja in samo hoče izvedeti, kaj se dogaja. Po desetih minutah občutka, da se pogovarja s šestimi vevericami, dobi dovolj informacij za kakšen slučajni novinarski klic presenečenja. Nedeljsko popoldne nato mine brez novosti, do noči, ko v tabor pripeljejo večje število bruhajočih otrok.
Da je vrag odnesel šalo se izkaže v ponedeljek zjutraj, ko pride z zadnjega bivaka novica, da 30 ljudi zaradi želodčnih težav ne more več nadaljevati. Prognoze so bile torej pravilne, virus se širi po pričakovanju, če ne bomo reagirali, bomo šli čez dva dni domov vsi. Za najtežjo nalogo se izkaže, da je treba obvestiti vse te nesrečneže, da bodo morali dogodek, na katerega so čakali 5 let, zapustiti predčasno.
Krizni sestanek odloči, da se izvršni odbor prelevi v klicni center za starše in vodstva rodov. Neža, načelnica za odnose ZTS z javnostmi, sestavi sporočilo za vodnike prizadetih odprav s pojasnilom nastale situacije in navodilom za klicanje staršev. Drugi se odpravijo na zbirni prostor na spodnji postaji vlečnice Počivalo, da dajo vsaj malo opore vsem, ki morajo domov. Vodstvo zleta medtem skrbi za ostalih 500 utrujenih tabornikov, ki so prišli na prostor in tudi resno pričeli s svojo zletno dogodivščino. Pravega veselja pa nekako ni. Dogodek, na katerega se je veliko ljudi pripravljalo veliko časa, dobi precej grenak priokus.
Hitra in za marsikoga nesprejemljiva reakcija se izkaže za pravilno, saj do srede zjutraj pridejo informacije o pojavu bolezni v še štirih dodatnih vodih. S tem se razblinijo še zadnji dvomi, ali so bile odločitve prenagljene ali preveč rigorozne.
Zahvala vsekakor gre tukaj predvsem odpravama, ki sta morali zlet predčasno zapustiti. Z upoštevanjem navodil vodstva zleta in NIJZ-ja sta nam omogočili, da smo zlet, pa čeprav v okrnjeni obliki, lahko izpeljali do konca in tako pričarali verjetno marsikateremu otroku nepozabno izkušnjo, za kar se pa tudi borimo pri tabornikih, je tako?
– Boštjan Trpin, vodja ambulante na 16. Zletu ZTS in Jasna Vinder, starešina ZTS
