Te zgodbe ne bi bilo brez Zale Kogej, starešine tabora, Urše Primožič, ki me je navdušila nad taborovodenjem, in Ane Schrader, brez katere ne bi zdržal celega tabora. Pa seveda moje GG družine. Hvala vam. To je zgodba o mojem najbolj ponosnem trenutku pri tabornikih. O mojem taborovodenju.
Bil je september 2019. Ravno svež z jamboreeja v Ameriki in GG vodniškega tečaja sem prišel poln novih idej in zagona za taborniške podvige. Maša Fatur, takrat načelnica naše GG družine volkcev, me je povabila v Tivoli na sprehod. Vprašala me je kakšne ambicije, cilje imam pri tabornikih v naslednjih nekaj letih. Takoj sem začel: spogledoval sem se s taborovodenjem, mogoče kasneje tudi GG načelnik, če bi se poklopilo, kasneje pa ne vem, kje v rodu sigurno, ampak ne vem, če bi bil ravno starešina ali načelnik … Preden bi si lahko pri svojih 17 letih zastavil mandat za svoje starešinstvo, me je Maša ustavila in me z nasmehom na obrazu vprašala, če bi letos odvodil tabor. Za trenutek presenečen sem ponosno sprejel nalogo. Če sem se prej spraševal, kaj bo letošnji fokus mojih odmorov v šoli in ur kemije, zdaj ni bilo več dvoma. Kako zastaviti in imeti najboljši tabor. Takoj sem začel polniti beležko z idejami za program, izboljšanje večernih vrednotenj, kdo vse bo na taboru, koga bi imel za starešino tabora, kaj vse bomo postavili na predhodnici …
Ampak v resnici se ta zgodba začne veliko prej. Poleti 2015 smo imeli tabor ob Lahinji. Takrat sem bil star 13 let, v 7. razredu osnovne šole. Na ta tabor me veže ogromno lepih spominov: kraje zastav, proga preživetja, štosov v kuhinji na dan, ko smo bili dežurni … Ampak najbolj so se mi vtisnile v spomin taborne majice. Vsi smo imeli zelene, spredaj potiskana zadaj pa prazne. Razen parih majic v taboru, ki so imele na hrbtu velik bel napis: GOSPODAR, KUHAR, STAREŠINA. Ampak meni se je najbolj vtisnil v spomin napis TABOROVODJA. Taborovodja je bila Urša Primožič. Zdela se mi je tako pomembna. Dokler ona ni šla v kroj, so bile priprave na zbor brezpredmetne. Urejen zbor mi veliko pomeni. Vsi različni v isti uniformi. Vzravnani, roke ob bokih, kroji v hlačah, zaprta obutev. Takrat sem si rekel: Taka okna imel bom tudi jaz! Živo se spomnim, kako sem se z Uršo pogovarjal v konjušnici in rekel, da bom v petih letih tudi jaz taborovodja! Urša pa se je nasmejala z mešanico ponosa in dvoma, da se pri svojih 13 letih zavedam, koliko možnosti je zares, da se to uresniči. Leto 2020 se mi je zdelo neskončno daleč.
Taborni prostor smo za leto 2020 izbrali v Čezsoči. Ob meni najlepši reki Soči. Z razgledom na vse gore, ki objemajo bovško kotlino. Čeprav sem se zelo veselil taborovodenja, me je prvi sestanek presenetil. Kar naenkrat so vsi gledali mene, kaj bom povedal, kaj se bomo zmenili. Del tega je bilo tudi dejstvo, da sem bil od vodnikov najmlajši. Nisem si mislil, da bom imel težavo s tem, ampak tudi jaz sem tako kot ti, le mal drugačen. Tudi mene je strah, da ne bom znal. Ampak z malo prakse je šlo. Na drugem sestanku sem bil že veliko bolj suveren, kasneje pa mi je postajalo vodenje debate že čisto domače. Čez leto smo sestavili ekipo in splanirali ambiciozen program. Preizkusili bomo idejo, da bi vse taboreče poslali na robinzona. Preizkušnjo, da 24 ur sami ali v parih preživijo v gozdu in tam uporabijo vse vsoje spretnosti ŽVN-ja (življenja v naravi). Velik zalogaj, ampak vsi smo se strinjali, da bo to vrhunec tabora. Pravi program za prave volkce. Seveda pa tudi tradicionalna dvodnevna orientacija in hud zadnji ogenj. Kaj če bi ga letos prižgali z lokom in gorečo puščico! Res sem bil odločen, da bo to najboljši tabor, ki sem ga organiziral.
Tisto poletje sem pisal dnevnik, da bi si kar se da najbolje zabeležil vse izkušnje, fore in občutke. 29. 6. 2020 sem napisal: »JUTRI GREMO NA TABOR! Ful zmede, ne vem, kaj se dogaja in že zdej sem utrujen, ampak se ful veselim.« Čeprav sem utrujenost spakiral že s sabo v nahrbtniku, tabor ni bil nič bolj prizanesljiv. Predhodnica je bila naporna. Fizično in psihično. Do zadnjega momenta nismo vedeli ali tabor bo ali ne. Takrat je bila korona cela gora omejitev. Dva dneva, preden bi morali na tabor priti otroci, smo se celo vodstvo posedli za mizo in skupaj poklicali Boštjana, starešino, da smo še zadnjič odprli debato, ali si upamo izvesti tabor. Dan prej smo namreč izvedeli, da so Močvirci odpovedali svoj tabor in bojo imeli varstvo v Ljubljani. Zame bi bila to nočna mora. Še dobro, da je Zala udarila po mizi in rekla, da bo vse v redu. Si bomo pač večkrat umivali roke, se držali po mehurčkih, kolikor se bomo lahko, in pač ne objavimo fotk, kjer je gor več kot 10 ljudi. Še dobro, da imam Zalo. Prvi dan predhodnice sem dobil nalogo, da napeljem vodo. Začel sem zagnano, končal pa obupano. Če si kdaj delal napeljavo za vodo, poznaš ta občutek. Nikoli ni dovolj teflon selotejpa, če zategneš eno stran začne druga puščat in na koncu moker in obupan obsediš v luži, ki je edina stvar, ki jo imaš za pokazati po več urah dela.
Pomembno mi je bilo, da imamo lep tabor. Čeprav že tako zgaran na predhodnici še s celim taborom pred sabo, sem si želel lepega jambora. Pa tudi, če bo to pomenilo več dela. Že tako je bila tema, »kdaj vstajamo«, na predhodnici kontroverzna. Eni bi spali dlje in delali kasneje, drugi pa bi vstali prej, da ni treba delati v največji vročini ob poldnevu. Na koncu smo pristali na kompromis, da vstajamo ob 7.30 in začnemo delati ob 8.30. Ampak dni na predhodnici je zmanjkovalo, objektom za postavljanje pa kar ni bilo konca. Jambor je takrat še neolupljen ležal na tleh in luknja neskopana. Jambor smo morali postaviti še tisti dan, ampak lupljenje, kopanje luknje in postavljanje bi bilo preveč dela za naš urnik. Ni mi preostalo drugega, kot da sem si nastavil budilko 5.45, se zbudil, poiskal lupilec za lubje in se lotil dela. Kljub hladnemu jutru in s svežo roso še na travi, mi je po nekaj minutah dela postalo še kako vroče. Takrat sonce še ni pokukalo izza hribov, le nebo se je barvalo v roza-oranžne odtenke. Po dobri uri lupljenja in boja z grčami sem že pošteno čutil roke. Ostali so se ravno začeli prebujati, ko sem dokončeval zadnje metre jambora. Ujel sem jih ravno za zajtrk. Bilo je vredno. Zastava je bila prva stvar, ki si jo zagledal, ko si stopil v tabor, čeprav so bili šotori še skriti za grmičevjem. Cel tabor sem ponosno stal ob najlepšem jamboru, ki sem ga kdaj pomagal postaviti, in ob njem vodil zbore.
Tabor je bil še bolj naporen kot predhodnica. Vsi v vodstvu smo bili iz dneva v dan vse manj budni, vedno bolj zaspani. Če sem na noč spal več kot štiri ure in pol, sem bil lahko srečen. Sproti se je pojavljalo ogromno lukenj, ki jih je bilo treba “poflikat”, za kar sem se velikokrat javil kar jaz, ker če je bilo nekaj treba “narest”, bom pač naredil. Za ta tabor sem dal dušo in telo. Bil sem na vseh koncih hkrati, dokler se skoraj da nisem sesedel od utrujenosti. Takrat je prišel čas za pol ure počitka in potem spet naprej. Edini kraj, kjer sem lahko imel pet minut zase, ne da bi me nekdo prišel nekaj vprašati, je bil dixi. Na pionirski dan je bila to edina pavza v dnevu. Kjer bi ponavadi zadrževal dih in čim prej zletel ven na čist zrak, sem se zdaj lahko spočil, oddahnil in zadihal. 35 stopinj, zatohel zrak, brenčanje dveh muh in tisti značilen vonj: mešanica kemikalij in dreka. To je bila moja pavza tisti dan. Najlepši dnevi so bili, ko je bil vodja dneva nekdo, ki sem mu zaupal z vsem srcem in sem se jaz lahko vsaj približno spočil ali pa vsaj prevalil to breme odgovornosti, da se bo program izvedel, na nekoga drugega. Se mi zdi, da me je ravno ta odgovornost najbolj bremenila in utrujala. V devetih dneh tabora se je ogromno zgodilo in bolj kot ne smo uspeli izvesti vse, kar smo si zadali v naših visokoletečih načrtih. Člani so uživali in to je bilo v vsakem trenutku na prvem mestu. Mi v vodstvu pa smo dobili svojo izkušnjo. Če sem le uspel dvigniti glavo od programa in se ozreti naokrog, so bili to najlepši dnevi poletja. V mešanici stresa in sreče v srcu so tako minevali dnevi ob šumu Soče v ozadju, objemu gozda in razgledu na gore.
Zala me je na zadnji dan pred zadnjim zborom vprašala, če bom potočil kakšno solzo, če sem ponosen na to, kar sem naredil. Njeno vprašanje me je presenetilo. Do tega trenutka nisem niti pomislil na to, ker je bilo treba še pospraviti šotore in nekdo mora “zrihtat” kuhinjo, pa še falango bo treba, ampak kamion pride že čez uro in pol … Pa vendar, uresničila se mi je želja izpred petih let! Želja, da bom ne enkrat, ampak čez točno pet let, taborovodja. Takrat me je zadelo. Med zborom sem se še uspel zadržati in sem še zadnjič odvodil zbor. Mirno! In vsi so se postrojili. Vzravnani, roke ob bokih, kroji v hlačah, zaprta obutev. Zelo različni v isti uniformi. Še enkrat zaužijem ta trenutek, zajamem sapo in … Voljno! (Vsi v en glas) Zdravo! Takrat me je zmanjkalo. Hitro sem odložil kroj na že na pol pripravljeno potovalko in s hitrim korakom odšel do konca tabornega prostora, kamor sem predvideval, da ne bo nihče zašel. Tam sem našel udobno mesto v travi, na robu gozda s pogledom na jambor in v ozadju gore Mangart, Grintavec, Kanin. Iz mene je izbruhnilo. Solze sreče, olajšanja in ponosa so mi oblile obraz. Sedel sem v grmičevju in se jokal kot otrok. Čutil sem, da se mi je ogromen kamen odvalil od srca. Tako velik, da sem se že skoraj potolažil, se umiril in se mislil odpraviti nazaj, pa je spet izbruhnilo. Glasno sem se smejal čez svoje solze, ker nisem mogel umiriti svoje sreče. Definitivno je bil to trenutek, ko sem bil najbolj ponosen nase in na tabor, ki sem ga lahko odvodil in preživel ob Soči s svojimi Volkci.
Po taboru sem si rekel, da nikoli več ne bom taborovodja, ker je ta tabor skoraj posrkal voljo do tabornikov iz mene. Takrat sem to res verjel, ampak po enem mesecu sem to že pozabil in prosil, če lahko prevzamem funkcijo GG načelnika. Taborovodenje je bila najbolj intenzivna in naporna izkušnja, ki jo imam. Na trenutke mi je bilo grozno, ampak tega sem si tako dolgo želel, da se ji nikoli ne bi odrekel. Da sem vse premlel, sva šla z Žigo Debevcem kakšen teden kasneje prehodit Slovenijo, z Goričkega v Piran. Ampak to je že druga zgodba …
– Domen Hauko