Z Andrejem Tavčarjem se je pogovarjala Lea Morano.
Andrej Tavčar je bil načelnik Zveze tabornikov Slovenije za mednarodno dejavnost v času, ko smo si taborniki prizadevali za včlanitev v Svetovno skavtsko organizacijo — WOSM.
Številnim različnim vlogam — od moža, očeta, dedka in seveda tabornika, vodnika, načelnika in starešine, načelnika za mednarodno dejavnost in člana ter predsednika nadzornega odbora ZTS in častnega razsodišča ZTS ter poklicno managerja, je letos dodal še vlogo novopečenega upokojenca.
Slišala sva se le nekaj dni po njegovem povratku iz Vietnama, ki sta ga tri tedne spoznavala s soprogo — seveda tabornico. V Aziji je bil pred tem le dvakrat — enkrat službeno na Filipinih in enkrat taborniško — na svetovni skavtski konferenci 1993 na Tajskem v Bangkoku, kamor sta bila s takratnim načelnikom Zveze tabornikov Slovenije Milkom Okornom povabljena kot opazovalca v procesu vključevanja v Svetovno skavtsko organizacijo.
Kako si doživljal taborništvo v svoji mladosti?
Tabornik sem postal relativno pozno, šele pri 14 letih. Z očetom sva na predvečer odhoda na morje prišla iskat mojo mlajšo sestro, ki ni hotela zamuditi zaključnega ognja na njenem prvem taborjenju Odreda Sivega volka. Vzdušje ob ognju me je preprosto “zacumpralo”, sestra me je predstavila mojemu bodočemu vodniku, ki me je vključil v vod Kondorji. Zanimivo je, da smo že takrat za svojo dejavnost enakovredno uporabljali naziva “taborništvo” in “skavtstvo” — morda je bila to tudi neformalna dediščina našega starešine Pavla Kunaverja – Sivega volka. Prehodili smo praktično celo Slovenijo, dober del Istre in Cresa. To so doživetja, ki ostanejo in s takratnimi sotaborniki še vedno vsako leto en teden preživimo na podmetačih pod šotorskim platnom. Žiga me je vključil tudi v organizacijo STPM-ja (današnjega Republiškega orientacijskega tekmovanja) in navdušil za orientacijo. Tako sem med služenjem vojaškega roka z Žigo in drugimi soavtorji sodeloval pri pisanju prvega taborniškega topo priročnika.
Kaj so tvoji prvi spomini in na taborništvo v mednarodnih vodah?
V tistih časih taborniki organizirano še nismo kaj dosti hodili v tujino in Sivi volkovi nismo imeli mednarodnih aktivnosti. So pa imeli mednarodne povezave nekateri drugi rodovi — recimo Velenjčani so imeli redne izmenjave s skavti v Angliji in Rod Rožnik je organiziral tradicionalne tabore v Rovinju.
V mednarodno dejavnost na državnem nivoju sem se vključil konec 80-ih let, ko je tabornike še vodilo predsedstvo — v katerem zadolžitve sicer še niso bile specializirane. Ko smo začeli z aktivnejšim približevanjem Svetovnemu skavtskemu gibanju — WOSM, je to s seboj prineslo spremembe statuta ter same organiziranosti z imenovanjem funkcijskih načelnikov, odgovornih za svoja področja. Takrat sem znotraj izvršnega odbora prevzel funkcijo načelnika za mednarodno dejavnost in to funkcijo aktivno opravljal približno deset let, kasneje pa še naslednjih deset let spremljal od blizu v vlogi člana nadzornega odbora.
V tem času je Zveza tabornikov Slovenije postala 153. članica Svetovne organizacije skavtskega gibanj — WOSM). Kaj je bila pobuda, od kod so izhajale želje?
Že pred priključitvijo v WOSM so posamezniki ali manjše skupine tabornikov obiskali nekaj svetovnih Jamboreejev. Takrat jih sicer niso spustili na celoten dogodek, ampak so se srečanj lahko udeležili le kot gosti za nekaj dni. Kar je bilo dovolj, da so dobili vpogled v privlačnost mednarodnih dogodkov in oblikovale so se prve želje, da bi tudi sami postali del tega.
Še v okviru jugoslovanske organizacije SIJ se je takratni predsednik ZTS Tone Simončič leta 1990 kot gost udeležil tudi svetovne skavtske konference v Parizu. Dodatna spodbuda je prišla tudi od novoustanovljenih katoliških skavtov, ki so jih v tistem času močno podpirali italijanski katoliški skavti AGESCI in ICCS (International Catholic Conference of Scouting), ki znotraj WOSM združuje katoliške organizacije. Preko te naveze so tudi oni začeli naslavljati željo po priključitvi. In zakaj potemtakem tega ne bi storili tudi mi, saj smo bili vendarle večja in starejša organizacija!
Kakšen je bil postopek priključitve?
To je bilo res dinamično obdobje — tako zaradi odnosov med Zvezo tabornikov Slovenije in Združenjem slovenskih katoliških skavtov in skavtinj (ZSKSS) v Sloveniji kot tudi zaradi dinamičnih odnosov na evropskem in globalnem nivoju med WOSM, ki se je iz fantovske organizacije preobrazil v organizacijo za oba spola, in WAGGGS, ki vztraja pri svoji usmeritvi zgolj na ženske članice. Sprva je WOSM podpiral idejo o ustanovitvi slovenske taborniško-skavtske federacije — krovne organizacije, ki bi jo sestavljali obe naši organizaciji, in se prek nje včlanili v WOSM in morda tudi v WAGGGS. V tistem obdobju sta namreč WAGGGS in WOSM zlasti na evropskem nivoju prav idilično sodelovala. V času našega včlanjevanja pa sta se svetovni organizaciji zaželi vračati na bolj konkurenčna izhodišča. Odnosi so se skrhali in WOSM se je odločil, da v prihodnje ne bo več podpiral včlanjevanja novih federacij, ampak bo iz vsake države sprejel le eno organizacijo. Pojavilo se je torej vprašanje, ali bo v WOSM sprejeta ZTS ali ZSKSS.
To obdobje je bilo zelo zanimivo tudi z vidika sodelovanja z vodstvom ZSKSS. Skupaj smo iskali rešitev, kako bi se včlanili v eno ali obe globalni organizaciji in z vsakokratnim vodstvom smo se po začetnem obdobju nezaupanja ob skupnih dogodkih in poglobljenih pogovorih kar dobro ujeli — a žal so pogoste menjave vodstev oteževale dolgoročnejše sodelovanje, ki bi morebiti lahko vodilo celo v poenotenje državne organizacije. Ker je ZSKSS precej povezana s cerkvijo, so na dogajanje vplivale tudi spremembe v usmeritvah slovenske katoliške cerkve. Namreč vsakič, ko so predstavniki WAGGGS-a in WOSM-a prihajali v Slovenijo na pripravljalne obiske in razgovore, smo jih morali peljati k predsedniku republike in k nadškofu. Dokler je bil nadškof dr. Šuštar, je bila to zelo lepa izkušnja. Njegovo stališče je bilo, da smo vsi prebivalci Slovenije njegovi varovanci in da mora poskrbeti za vse, ne glede na to, kateri organizaciji pripadajo — zato je podpiral razvoj duhovnosti tudi v taborniški organizaciji. Po spremembah v vodstvu slovenske cerkve pa se je odnos bistveno spremenil.
Ko je WOSM zaradi slabih izkušenj s federacijami v številnih državah in zaradi ohlajanja odnosov z WAGGS sklenil, da bo v članstvo povabil le eno od obeh organizacij, smo se v ZTS usmerili v vsebinske izboljšave lastne organizacije. Nismo se kaj prida ozirali na občasne škodoželjne pripombe o “odmirajoči bivši režimski organizaciji”. Spremenili smo statut, ga zasnovali zares demokratično, z vgrajenimi rešitvami za številne mogoče težave. Ob podpori takratnega predstavnika WOSM-a, ki je bil po izobrazbi matematik, smo preigrali številne scenarije. Prvi del statuta, ki obravnava poslanstvo, metodo in zakone ter prisego, smo uskladili s pričakovanji WOSM-a — pri čemer je zanimivo, da smo skladno z našimi prizadevanji za odprtost organizacije v prisego zapisali širši pojem “duhovna resničnost” in ne “bog”, kot ima večina skavtskih organizacij. Kar pa je najbolj bistveno, vzpostavili smo sistem inštruktaž, obveznih izobraževanj za načelnike in z dobro usposobljenimi kadri in standardiziranimi statuti rodov povzročili poenotenje in dvig kvaliteta dela v ZTS, česar opazovalci iz WOSM seveda niso spregledali.
Teh naših prvih izobraževanj za načelnike, inštruktaž so se udeležili tudi ugledni mednarodni inštruktorji, ki jih je poslal WOSM — po eni strani so pripevali h kakovostni izvedbi tečajev, po drugi strani pa tudi v tujini širili pozitivne vtise o ZTS. Tudi zato je WOSM na izobraževanja v Bohinj napotil tudi precej tečajnikov iz tujine.
Intenziven proces včlanjevanja je trajal več let. Imeli smo številne sestanke in obiske, namenjene pregledu političnih in cerkvenih stališč ter organizacijske strukture, vedno ZTS in ZSKSS skupaj. Večkrat smo se odpravili tudi v Ženevo, na takratni sedež, kjer smo imeli sestanek tudi s takratnim šefom posebnega organa WOSM-a, Constitutional Committee, namenjenega zgolj občutljivim statutarnim vprašanjem. To je bil izkušen, nekoliko zadržan in skrajno resen možakar, egiptovski doktor prava, ki je bil znan po tem, da se ne udeležuje nobenih aktivnosti zunaj pisarne. Nas pa je doletela prav posebna čast, da je šel z nami na večerjo — WOSM-ovi zaposleni so bili povsem začudeni, s čim smo ga prepričali …
Končno je WOSM formalno sprejel ZTS v polnopravno članstvo na 34. svetovni skavtski konferenci v Oslu, leta 1996. ZSKSS pa se je na pobudo svojih voditeljic včlanil v WAGGGS, svetovno združenje vodnic in skavtinj, ki je v tistem obdobju nekaj let izjemoma sprejemalo tudi moško članstvo, čeprav je bila WAGGGS-ova uradna usmeritev “Omogočiti dekletom in mladim ženskam, da razvijejo svoj polni potencial kot odgovorne državljanke sveta,” vloga moških v organizaciji pa je bila takrat definirana kot: ”Vloga moških v gibanju je vloga orodja za polni razvoj deklet in mladih žensk.”
Nismo se kaj prida ozirali na občasne škodoželjne pripombe o “odmirajoči bivši režimski organizaciji”. Spremenili smo statut, ga zasnovali zares demokratično, z vgrajenimi rešitvami za številne mogoče težave. Ob podpori takratnega predstavnika WOSM-a, ki je bil po izobrazbi matematik, smo preigrali številne scenarije. Prvi del statuta, ki obravnava poslanstvo, metodo in zakone ter prisego, smo uskladili s pričakovanji WOSM-a — pri čemer je zanimivo, da smo skladno z našimi prizadevanji za odprtost organizacije v prisego zapisali širši pojem “duhovna resničnost” in ne “bog”, kot ima večina skavtskih organizacij.
Kdo vse je bil vključen v formacijo odločitve?
Priprava in postopek vključevanja v WOSM sta bila v tistem obdobju ena ključnih aktivnosti Zveze tabornikov Slovenije in pri tem je aktivno sodelovalo celotno vodstvo organizacije. Ključno delo pri odnosih s tujino in motiviranju rodov je opravil takratni načelnik Milko Okorn. Zavedati se moramo, da je ZTS dotlej deloval na osnovi dokaj šibkega statuta, ki je dopuščal precejšnjo raznolikost delovanja rodov — kar je bila v preteklosti na neki način tudi dobrodošla obramba pred centralnim vplivanjem politike. Za včlanitev v WOSM pa smo morali z veliko večino sprejeti nov statut, za katerega je bilo treba navdušiti zelo pisano druščino odredov/rodov — od tistih, ki bi taborniško tradicijo v celoti zamenjali s skavtsko, vključno z verskimi obredi na taborniških akcijah, do drugih, ki jih je motila že vsaka omemba duhovnosti … Treba je bilo najti ravnotežje, primerne dikcije, omogočiti, da se nihče ne počuti izrinjenega ali ogroženega. To res ni bilo enostavno in v tistem obdobju je Milko opravil veliko delo z obiskovanjem in prepričevanjem rodov. Skupaj z Borisom Mrakom je bil Milko zelo aktiven tudi pri prenovi izobraževalnega sistema. Vse formalne niti sodelovanja pa je držal v rokah takratni sekretar ZTS Ivo Štajdohar. Seveda pa so bili v vključevanje v WOSM vključeni še številni drugi taborniški vodje.
Kako je priključitev k WOSM-u obogatila naše delovanje?
Vključevanje v WOSM nas je spodbudilo k celoviti organizacijski in vsebinski prevetritvi organizacije. Zavestno smo se morali izboriti za ohranitev naših pozitivnih posebnosti, pri številnih rešitvah pa smo lahko črpali iz bogate zakladnice izkušenj članic WOSM — veliko smo se lahko naučili na tujih napakah in skušali preprečiti, da bi se ponovile pri nas. Čeprav statut in organizacijsko strukturo marsikdo vidi kot nepotrebno birokracijo, to vendarle predstavlja hrbtenico delovanja organizacije, ki zagotavlja stabilnost, enotnost in demokratičnost delovanja. To je vrednost, ki se je niti ne zavedamo, ker ni tako spektakularna, ampak vseeno izredno pomembna.
Članstvo v WOSM nam zagotavlja polnopraven in množičen dostop do številnih mednarodnih dogodkov, kot so Jamboreeji, Mooti in številne mednarodne izmenjave. Dobili smo dostop do zelo kvalitetnih materialov na številnih področjih, ki jih ima tako velika organizacija res dobro razdelana (politično delovanje organizacije, njeno interno delovanje, izobraževalni sistemi, strategije). Ključnim predstavnikom ZTS pa so na voljo izredno kvalitetna izobraževanja za različna strokovna in vodstvena področja, zanimiva izkušnja pa je tudi sodelovanje pri delu različnih delovnih skupin in organov ene od največjih mednarodnih organizacij.
Kaj nas tabornike združuje s člani skavtskega gibanja po svetu? V čem pa smo različni?
Vse skavtske organizacije družijo enako ali zelo podobno poslanstvo, temeljna načela, metoda, prisega in zakoni. Seveda so prisotna manjša odstopanja v interpretaciji in realizaciji, ampak na teh ključnih področjih je gibanje dokaj enotno.
Ena od posebnosti taborništva je to, da najmlajše člane vodijo dokaj mladi vodniki. Veliko drugih skavtskih organizacij sloni na sistemih, kjer odrasli delajo z vodom članov. Pri nas, kot vemo, so to vodniki, ki so relativno malo starejši od članov. Posledično mi vodimo z zgledom in nimamo strogo vzgojiteljskega pristopa — kar po eni strani omogoča dragocene izkušnje mladim vodnikom, po drugi strani pa je zelo privlačno in spodbujevalno za člane — seveda pa terja povečano skrb starejših, da se zaradi pomanjkanja izkušenj ne zgodi kaka resnejša neprijetnost.
Druga razlika, ki je samoumevna že zaradi našega šolskega sistema, pa je sistem sovzgoje. Ne glede na to, ali so mlajši člani v vodih ločeni po spolu ali ne, v vsakem primeru od vsega začetka dekleta in fantje živijo in delajo skupaj — kar ni samoumevno v vseh državah.
Prav tako pa je za tabornike značilna dokaj tesna povezanost z naravo, ki ni nujno prisotna pri vseh skavtskih organizacijah. Že iz objektivnih razlogov — recimo, skavti, ki delujejo sredi Londona, imajo manj priložnosti za redne stike s pristno naravo, priti do prvega gozda ali reke, kar je nam samoumevno. Hkrati pa se pozna, da je bilo taborništvo pri nas ustanovljeno ne le na osnovi skavtske, ampak tudi močne gozdovniške tradicije, ki je ta aspekt delovanja močno poudarjala. Ostali smo bolj povezani z naravo in tudi v pogovorih z WOSM-om je to vedno pripoznano kot pozitivna vrednost.
Pa še ene taka simpatična razlika. Če pogledaš plakat vseh članic WOSM-a, smo mi ena izmed redkih, ki v svojem znaku nima skavtske lilije. Po težkih pogajanjih smo “ubranili” svoj znak. Takšnega, kakršnega poznamo, z obilo simbolike in narave, vendar brez ideološkega pomena skavtske lilije.
To je bil izkušen, nekoliko zadržan in skrajno resen možakar, egiptovski doktor prava, ki je bil znan po tem, da se ne udeležuje nobenih aktivnosti zunaj pisarne. Nas pa je doletela prav posebna čast, da je šel z nami na večerjo — WOSM-ovi zaposleni so bili povsem začudeni, s čim smo ga prepričali …
Se po tvojem mnenju današnje odprave v tujino močno razlikujejo od tistih pred 30 leti ali več?
Mislim, da razlike niso dramatične; predlani se je moj sin udeležil Moota na Norveškem in ko sem spremljal njegove priprave, mislim, da se stvari ne spreminjajo bistveno. Seveda, pred 35 leti še ni bilo nizkocenovnih letov, prevozi so bili dražji in njihova organizacija je bila težja. Prav tako ni bilo mobilnih telefonov, ki olajšajo komunikacijo, orientacijo in dostop do informacij, ki omogočajo samostojno bivanje v drugi državi.
To pripravljanje, vznemirjenost pred odhodom, vpijanje izkušenj in končno zadovoljstvo ob vrnitvi domov pa ostajajo stalnica. Je pa ena od velikih dodanih vrednosti teh mednarodnih odprav prav to, da spoznaš svet, da vidiš, kako je drugje, se seznaniš z različnimi načini življenja, različno razvitostjo, si potem ustvariš lastne zaključke in se potem še rajši vračaš domov, ker ugotoviš, da nam tukaj sploh ni slabo.
Še kakšna beseda v popotnico?
Tako kot sem si pred tridesetimi leti prizadeval, da smo pri vključevanju v skavtstvo ohranili vse pomembne posebnosti taborništva, se mi danes dozdeva, da bi morali v taborništvu več pozornosti posvečati pridobitvam, ki jih je v naše delo prineslo članstvo v WOSM in aktivna vpetost v mednarodno skavtstvo. Morda se v Sloveniji premalo zavedamo in poudarjamo, kako ugledno je biti edina polnopravna članica približno 60-milijonske organizacije WOSM. V zadnjih letih smo iz imena ZTS odstranili dodatek “nacionalna skavtska organizacija”, fundacijo pa smo iz “skavtske” preimenovali v “taborniško” … s čimer se po mojem mnenju po nepotrebnem odrekamo uporabi besede “skavt”, do katerega ima ZTS vso pravico.
Sam sem si za avto izdelal neuradno nalepko: »Enkrat tabornik, vedno skavt!«
Morda se v Sloveniji premalo zavedamo in poudarjamo, kako ugledno je biti edina polnopravna članica približno 60-milijonske organizacije WOSM. V zadnjih letih smo iz imena ZTS odstranili dodatek “nacionalna skavtska organizacija”, fundacijo pa smo iz “skavtske” preimenovali v “taborniško” … s čimer se po mojem mnenju po nepotrebnem odrekamo uporabi besede “skavt”, do katerega ima ZTS vso pravico.
Zveza tabornikov Slovenije je polnopravna članica Svetovnega skavtskega gibanja (WOSM) postala na 34. svetovni skavtski konferenci leta 1996 v Oslu, na Norveškem, po večletnem prizadevanju vodstva ZTS — med drugim takratnega načelnika ZTS Milka Okorna in načelnika za mednarodno dejavnost Andreja Tavčarja. Udeležila sta se številnih srečanj in gostila številne obiske predstavnikov WOSM-a, tesno sodelovala s katoliškimi skavti, sodelovala pri spreminjanju statuta in organiziranosti ter dosegla uskladitev članstva organizacije vse do končne priključitve mednarodnemu gibanju.
Fotografija na naslovnici: Arhiv Rodu Severni kurir