Med taborniki je velikokrat slišati, da taborništvo ni le prostočasna dejavnost, ampak način življenja. In pri meni to definitivno drži. Danes lahko z gotovostjo trdim, da druge oblike načina življenja niti ne poznam.
Mami in oči sta se spoznala pri tabornikih. Oba sta (bila) člana Odreda močvirski tulipani. Mami je začela na Bičevju, oči na Viču. Ko sem se rodila je oči (taborniško Bor) do dobra predal trasiranje NOT-a in vodenje tečaja orientacije in topografije v Gozdni šoli. Mami (taborniško Limonca) pa je imela za seboj načelništvo in zaključila s svojim vodom na Zavodu za slepo in slabovidno mladino Ljubljana.
Tako je bilo več kot logično, da Močvirci dobijo novo članico. Taborniško izkaznico sem prejela še istega leta, večino svojega prvega taborjenja pa preživela v vozičku in na vseh štirih. Moja zgodba “šotor dom, narava mati za najmanj 14 dni na leto” se je takrat, na Lancovem pri Radovljici, tudi začela.
Dve leti kasneje se je pridružil bratec Rok, ki je bil na svojem prvem taborjenju tako majhen, da z mami nista spala v šotoru, temveč sta se vsak večer peljala v hotel, tam prespala in se zjutraj vrnila v tabor.
Taborništvo mi je prineslo tudi prve taborniške prijateljčke, s katerimi smo raziskovali naravo kar nekaj vikendov na leto in pa teden dni v juliju – na družinskem taboru Rodu močvirski tulipani. Močvirci imamo meni res čudovito tradicijo, da vsako leto taborimo v drugem kraju in na drugem koncu Slovenije. Še pred vstopom v šolo sem si zobe tako umivala v kar dobrem številu slovenskih rek in potočkov. Temu sledijo občasne burne debate, kje in katerega leta se je zgodilo to in to. In ta vzorec se ponavlja med nami, še zelo aktivnimi v rodu, in na nedeljskih kosilih, ko se mami in oči absolutno nikoli ne strinjata, če je bilo Zgornje Jezersko leta 82 ali 84.
To, da sem bližnji in daljni svet od malega raziskovala s taborniki, je bila vedno vstopnica v to, da nekaj lahko. Marsikateri starši svojim otrokom ne bi pustili pri 16 za en mesec na drug konec Evrope taboriti s 40.000 drugimi mladimi ali pa ne bi podprli ideje, da bi njihov 19-letni otrok organiziral odpravo za svoje člane na mednarodno taborjenje 2.000 km stran od doma. Ampak, sej gremo s taborniki … 🙂
Nikoli ne bom pozabila, ko je Roman (takrat mamin vodnik) povedal, kako je trkal na vrata moje babice in dedija in zagotavljal, da bo z Anjo vse v redu, če gre s taborniki čez vikend v Bohinj ali kam drugam vsakič, ko so se odpravili na kakšen daljši izlet. Petindvajset let kasneje pri nas doma sprva ni bilo dosti drugače :D. Pa vendar: ko doživiš taborništvo na lastni koži, se pogled na marsikatero stvar spremeni. Zaupanje, predanost, odprtost imajo drugačne razsežnosti.
Spomnim se, ko sem šla na prvi tabor s svojim vodom, vodnico, rdečo rutko, prvič samostojno, brez staršev. Spakirati sem morala vijolično-zeleno potovalko, z velikim napisom Silva, ki me je spremljala, odkar se spomnim, bila pa je že velik del očijeve taborniške zgodbe in videla še veliko več taborov, ognjev, gozdov, sveta kot jaz danes. Kako zelo sem bila ponosna, da jo imam. Potem je šla z mano tudi na Jamboree na Švedskem in je še danes nepogrešljiv del opreme, čeprav sta dve zadrgi že dolgo konkretno fuč. “Silva” je videla že vse.
Čeprav pri tem, da je taborništvo moj način življenja, nisem imela kaj dosti izbire, ga ne zamenjam. Starejša, kot sem, bolj se zavedam, kaj vse so mi taborniki pustili, kaj so mi dali, kaj mi še dajejo: taborniške vrednote, povezanost z naravo, moč in pogum, iznajdljivost, prilagodljivost, kreativnost. To je bilo pri nas doma normalno, čez leta pa sem opazila, da ni povsod tako. Imela sem srečo, da mi je bilo to dano od majhnega, sedaj pa imam možnost, da to prenašam naprej.
Najlepša stvar, ki sem jo prejela od staršev, pa je, da se vsako leto veselim, da bomo v juliju skupaj s taborniško družino, ki je vsako leto večja, vsako leto drugačna, skupaj prižgali tisti prvi ogenj nekje pod zvezdami, z ljudmi, s katerimi se bom čez leta “prerekala”, če je bilo to leta 2021 in ali je bilo to v Kal – Koritnici. In letos bo to že osemindvajsetič.
Od rumene pa do vijolične rutke in še naprej – za vedno Močvirc, kot pravimo Vičani :).
– Eva Čampelj
Vir fotografij: osebni arhiv avtorice zgodbe
