V Postojni imamo tabornika. Ki ga srčno nosimo v spominu. Ki nam vedno komentira objave na Facebooku. Ki pride na vsako obletnico in proslavo. Je poln taborniških zgodb. In je tabornik, ki nas vedno znova opominja na to, kaj pomeni biti tabornik za vse življenje.
Povabil me je na piškote in čaj. V svojo hiško s čudovitim pogledom na Nanos. Sonce naju je pozdravljalo in spomini so počasi prihajali na površje …
Spomnim se, da smo v Ljubljani imeli ustanovno skupščino Zveze. Pogovor je tekel o tem, kako se bomo imenovali. Ali gozdovniki ali skavti. A postali smo taborniki. Tudi v Postojni smo imeli dva fanta, Hen je bil gozdovnik z dušo in telesom in Jordan, ki je bil skavt z dušo in telesom. A imela sta en cilj, vzgajati nas, otroke. Zbrala sta mladino na kup in postali smo postojnski taborniki.
Ustanovili smo društvo, na sestankih smo delali vozle, spoznavali zdravilna zelišča. Takrat sem imel 16 let. Več nas je bilo. Starejših in mlajših. In ko smo vse te taborniške veščine obvladali, smo odšli prvič na taborjenje v Preddvor leta 1951. Eno noč je bila zelo huda nevihta. Treskalo je, deževalo in je naš tabor zalilo. Taborili smo namreč v dolini in nihče takrat na prvem taborjenju ni pomislil, da bi nas lahko zalilo. In tako smo morali šotore podreti in jih premakniti na breg. No, tisto noč nismo ravno spali, nas je pa izučilo, kako pomembno je razmisliti o lokaciji tabora. Največja težava pa je bila, da nam je zalilo tudi večni ogenj. Uf, kako hudo nam je bilo. Večni ogenj nam je ugasnil in to nam ni bilo ravno v ponos. Naslednje dni smo veliko bolj skrbeli zanj.
Na tem taborjenju se je zgodil tudi zelo pomemben trenutek za postojnske tabornike. Nai vodji sta nas ob jasnem večeru zbrala ob tabornem ognju. Zelo resno sta nas pogledala in dejala, da je po skoraj enem letu delovanja tabornikov v Postojni pa le že skrajni čas, da si izberemo naše ime. In tako smo otroci in mladi začeli razmišljati o našem imenu. Iz nas so puhtele vse možne ideje, vse, kar je povezano z naravo in Postojno. Rdeči stalagmiti, stalagmiti in stalaktiti, … Tabornik Hen nas je vprašal, če smo na pohodu pred dnevi opazili viharnike. “Kakšne viharnike?”, smo rekli. Ne poznamo mi viharnikov. Pa je nadaljeval, da naj pomislimo, če se mogoče spomnimo tistih golih dreves, brez lubja, brez listov, oguljenih. Tistih, ki jim strele, in vetrovi, in sneg, in burja in mraz nič ne morejo in jih ne premaknejo. Takih, ki so kot mi pred dnevi, ko smo preživeli hudo nevihto, ki nam ni mogla do živega. Res, da nam je ugasnil večni ogenj, ampak preživeli smo in bili smo dobre volje.
Dobro, smo rekli, ampak viharniki niso iz naših koncev. Mi imamo jelke pa smreke, ne viharnikov. Lahko pa jih naredimo naše in postanemo Kraški viharniki. In smo. Postali smo Kraški viharniki. Na svoji zemlji, ki je pusta in nerodovitna, kljubujemo vremenu, ljudem, dogodkom in času.
Spomnim se, kako smo na drugo taborjenje šli v Ameriko. Ja, v Ameriko. Pa ne tja čez lužo, ampak tja v Ribno pri Bledu. Tam je bil prostor, ki so ga vsi klicali Amerika. Naš ekonom ni hotel hoditi peš z nahrbtnikom po hrano na Bled, ampak si je zamislil pomoč in tako smo na taborjenje vzeli osla. Ta osel je bil kar trmast. Ko smo hoteli iti v trgovino, smo morali prečkati lesen most čez reko Savo. Ampak ta naš osel se je bal tega lesenega mostu in takoj, ko je stopil na most, se ni želel več premakniti. Tabornik Jordan je našel rešitev. Preko oči mu je zavezal rutko in ga popeljal čez most. Ampak osel ne gre 2x dvakrat na led in tudi tako ni želel priti čez. Rešitev smo našli, ko smo ugotovili, da osel pa lahko most prečka v rikverc, vzvratno. Tako smo vedno, ko je osel prečkal most, vsi, vključno z oslom, hodili vzvratno.
Ko smo en dan prišli pred trgovino, nakupili vse potrebne stvari in jih hoteli oslu oprtati na pleča, se je osel spet začel kujati in ni želel ničesar na hrbtu. Niti štruce hkruha ne. Tako smo se v tabor v rikverc vrnili osel s praznim hrbtom in taborniki s polnimi rokami. No, nismo imeli več osla na taborjenjih.
Spomnim se, kako smo se na krajo zastave odpeljali z vlakom. Nekaj kilometrov stran so taborili skavti in malo naprej še eni taborniki. Skavti so tem tabornikom ukradli zastavo. In to nas je podžgalo, saj mi te navade kraje zastave nismo imeli in se nam je to zdelo neprimerno. Zato smo se odločili, da jim vrnemo milo za žajfo in tudi njim ušpičimo kakšno neumnost. Zvečer smo skočili na vlak, ki je peljal mimo, in se odpeljali postajo oz. dve naprej, do njihovega tabora. Razporedili smo se čez celotno brežino. Dogovorili smo se, da se ob določeni uri spustimo iz brežine do sredine njihovega tabora, na ves glas zavpijemo: »Na juriš!« in pobegnemo. No, skavte smo tako prestrašili, da nam je bilo na koncu kar malo žal. Ampak zastave pa niso več ukradli.
Najbolj se pa spomnim, kako lepo mi je bilo vedno, ko sem sedel ob ognju in gledal nebo, polno zvezd. In večno bom hvaležen za te spomine. Upam, da tudi danes taborniki ustvarjajo takšne spomine.
– Franko Blažina
Ob piškotih, čaju ter pogledu na Nanos zapisala Nina Kapelj Lukman
