GOOTrek je bil 6-dnevni pohod gorenjskih tabornikov po hribih in nacionalnih parkih Velebita s ciljem na obali Jadrana. Štirje dnevi so bili namenjeni pohodništvu, prvi in zadnji dan pa druženju in transportu udeležencev do Hrvaške.
Pohod je potekal med 29. aprilom in 5. majem 2025, namenjen pa je bil predvsem PP-jem (člani med 15. in 21. letom) in RR-jem (člani med 21. in 27. letom), vendar so na koncu zanimanje za dogodek pokazali le RR-ji in grče (člani nad 27. letom). Višja povprečna starost pa ni imela vpliva na prijetno vzdušje na samem dogodku. Akcije se je na koncu udeležilo pet udeležencev in dva organizatorja iz dveh gorenjski rodov: Rod zelene sreče Železniki in Rod zelenega Jošta Kranj.
Prvi dan pohoda smo si na poti ogledali tudi nacionalni park Plitvička jezera ter ogreli naše noge za slabih 80 km dolgo pustolovščino prek Velebita. Večino poti smo udeleženci prehodili po Premužićevi stezi v smeri od juga proti severu, ki poteka vzdolž celotne gorske verige. Tu in tam pa smo zavili s poti tudi na kakšen gorski greben in si privoščili prelep razgled na morje ali pa na slikovite kraške gorske oblike. Pot so nam prekrižale tudi razne živali in rastline, ki so pritegnile pozornost udeležencev. Sama pot sicer ni zelo zahtevna, vendar vsakemu posamezniku predstavlja izziv njena dolžina.
Konec prvega pohodniškega dne smo spali pri Zavetišču Skorpovac. Že na poti so nas pohodniki opozorili, da je zavetišče pred približno pol leta pogorelo. To nas ni odvrnilo, saj smo tako ali tako nameravali spati v šotorih v bližini. Ker je do tja vodila ozka makadamska cesta, sva se organizatorja odločila, da bova kombi pustila na parkirišču in se z udeleženci podala na pot 9 kilometrov stran. To je pomenilo tudi, da smo bili precej omejeni s količino hrane in vode, ki smo jo vzeli s seboj.
Vroče popoldne in začetniška energija sta nas gnala po slemenih namesto po ravni gozdni poti, zato smo do konca dneva porabili večje zaloge vode, kot je bilo načrtovano. Na srečo je bil pri zavetišču vodnjak z vodo, katero smo se iz previdnosti lotili prekuhavati. Da bi jo lahko prekuhali čim več, pa smo še vročo vodo prelivali v menažke, da se je ohladila. Eden od udeležencev je dan prej svojo menažko slabo pomil in voda se je navzela okusa po mesu in zelenjavi iz sača. Čisto po nesreči smo odkrili nov balkanski okus vode.
Vreme nam je bilo v času pohoda odlično naklonjeno. Vroče prvomajske dneve je hladil prijeten vetrič, mrzle jasne noči pa so prižgale zvezdno kuliso. Kjer je bilo mogoče, smo zvečer kampirali v šotorih ali bivakih, v nacionalnem parku pa je kampiranje prepovedano, zato smo si tam privoščili spanje v gorskih kočah. Povsod so nas prijazno sprejeli. Večere smo si popestrili s prepevanjem ob kitari in kuhanju mojstrovin izpod sača, ognja ali plinskega kuhalnika – odvisno od tega, kje smo bili. Zaradi kraškega terena pitna voda ni bila dostopna, zato sva jo organizatorja dostavljala s kombijem ali jo je bilo potrebno prekuhavati. Zaključek napornega pohodništva je bil na obali Jadranskega morja, v bližini kraja Senj. V prijetni uvali Ujča smo tudi kampirali za eno noč, se kopali v ne preveč toplem morju ter si za večerjo privoščili čevapčiče in šopsko solato (ki smo jo seveda pripravili sami). V Slovenijo smo se vrnili v nedeljo, 4. maja 2025, utrujeni za crknit’, ampak polni lepih spominov.
Prispevek je pripravila Laura Rant, fotografije je posnel Luka Galjot.