Besedilo so pripravili: Arnolt Bajte, Klemen Jelovšek, Lana Pavšič in Maša Milčinski.
Taborniki se zaradi lažje organizacije delimo na manjše in večje enote, to pa ne pomeni, da naš skupni duh in vrednote teh meja ne presežejo. Vod je prva in osnovna celica, v kateri se kot v nekakšni umetno narejeni družini z otroki enake starosti in vodnikom povežemo in se razvijamo. Imamo se fino, kdaj se skregamo, pa ne za dolgo, v vsakem primeru pa se imamo radi in si en drugemu v stiski prav radi pomagamo. Enako velja za rod, območje, zvezo in na raznih svetovnih taborih taborniški in skavtski duh sežeta tudi čez državne meje od Evrope do celega sveta. Taborništvo vsak dan gojimo in krepimo, ko živimo v skladu s taborniškimi vrednotami. Od rodu, kjer se naša dogodivščina začne, do širše skupnosti, nas prostovoljstvo povezuje kot način življenja.
Kako smo povezani
V starosti osnovnošolskih otrok, medvedkov in čebelic (MČ) ter gozdovnikov in gozdovnic (GG) je osnovna taborniška enota vod, tega vodi vodnik z opravljenim vodniškim tečajem. Imena vodov izberejo člani in vodnik na prvem skupnem srečanju, nekateri se imenujejo po živalih (Pujski, Megalodoni, Rumeni kužki …), po rastlinah (Marjetice, Listki …), se pa najde tudi kakšen vod, ki ima prav posebno ime – Robinzoni, Izgubljeni nezemljani, Smrkci in tako dalje. Vodi se povezujejo v t. i. MČ- in GG-družine, kar omogoča lažji nadzor nad njihovim delovanjem in učinkovitejšo organizacijo akcij, ki so namenjene določeni starostni skupini. Skupine popotnikov in popotnic (PP), raziskovalcev in raziskovalk (RR) in grč se imenujejo klubi. Člani klubov s pomočjo mentorjev sami pripravljajo in izvajajo program.
Taborniško društvo – rod na lokalni ravni združuje vode, klube in čete, vodijo ga prostovoljci z rodovo upravo na čelu. Rodovi se povezujejo v območne organizacije, te pa skupaj predstavljajo Zvezo tabornikov Slovenije. Člani rodu so preko članstva v Zvezi tabornikov Slovenije tudi člani Svetovne skavtske organizacije (WOSM) znotraj evropske regije.
Najstarejši rod: Rod Kraških viharnikov
Med najstarejše aktivne rodove v Sloveniji spada Rod Kraških viharnikov Postojna, ki so ga ustanovili leta 1951. Rod trenutno šteje okoli 130 članov, več pa so nam o Kraških viharnikih v spodnjem intervjuju povedali Taja Nabergoj, Iza Vidmar in Franko Blažina.
Kako bi opisali svoj rod, vzdušje in ljudi, ki ga sestavljajo?
Poleg prijateljstev nas povezujejo tudi neponovljive izkušnje in spomini. Kje pa še doživiš take dogodivščine kot pri tabornikih? Kot posamezniki smo si precej različni, drugače se oblačimo, drugačne stvari so nam všeč in drugače preživljamo svoje vikende. Zagotovo pa nas družijo radovednost, pripravljenost prispevati k skupnosti in ljubezen do narave.
Kako ste prišli do imena rodu, kakšna je zgodovina in ozadje imena?
Nekoč, v času, ko so se rane vojne še počasi celile in je bila zemlja polna tihega upanja, se je med ljudmi rodila želja po nečem novem. Nekaj, kar bi mladim odprlo vrata v naravo, jih naučilo poguma in jim pokazalo, kako živeti v sozvočju z gozdovi, vetrom in ognjem. Tako se je v Postojni začela zgodba taborništva. Mladi so se zbirali, poslušali zgodbe starejših, se učili, kako si postaviti zavetje iz vej, kako zakuriti ogenj brez vžigalic in kako prepoznati rastline, ki jih narava ponuja kot dar.
Dolgo so iskali ime. Predlagali so marsikaj, q nobeno ni zares zajelo bistva. Dokler ni nekega dne, skoraj mimogrede, zazvenela beseda: viharnik. Ta beseda je nosila v sebi več, kot se je sprva zdelo. Viharnik je drevo, ki so ga neurja oropala listja in skorje, a še vedno stoji. Golo, ranjeno, a neuklonljivo. Kljubuje vetru, dežju in času. In prav v tem so se prepoznali. Ljudje Krasa so čez zgodovino prestajali svoje viharje. A so ostali. Trdni, ponosni, zvesti svoji zemlji. Tako kot viharniki. To ni le ime, je simbol. Tako smo postali Kraški viharniki – ne samo skupina, temveč tudi zgodba o vztrajnosti, pogumu in tihem kljubovanju vsem viharjem.
Ali imate kakšno posebno rodovo tradicijo, igro, pesem, pionirski objekt, ki ne sme manjkati na vaših taborih?
Kot rodovo tradicijo bi poudarila, da vsakega člana, ki prvič pride na tabor, krstimo. To storimo, tako da postavimo ogromen večerni ogenj, pokličemo Velikega Manituja (poglavarja indijancev) in počakamo na njegov prihod. Ob večernem ognju nato plešemo in prepevamo, Veliki Manitu pa nato na svojo mizo pokliče novopečene tabornike, kjer vsak dobi svoje taborniško ime. Tradicija Indijancev se vleče že dolga leta in je nedvomno najbolj zabaven večer tabora za otroke in vodnike.
Katere taborniške vrednote so v vašem rodu najbolj prisotne in kako se izražajo skozi vaše delovanje?
Prijateljstva in dobri odnosi – teambuildingi, druženja, iskrenost, reševanje konfliktov kljub različnosti, sprejemanje vsakega.
Odgovornost in samostojnost – prevzemanje odgovornosti od malega, skrb za opremo in drug drugega, možnost, da naredimo napake.
Sodelovanje – delo v skupinah, sprejemanje drugačnosti, taborniške izkušnje, ki so drugačne od vsakodnevnih.
Povezanost z naravo – bivanje v njej in spoznavanje, čistilne akcije, razumevanje da smo del narave, ne pa nadrejeni.
Kako se prostovoljstvo v vašem rodu povezuje z načinom življenja širše skupnosti?
Vsak izmed vodstva je rad prostovoljec. Mislim, da se to najbolje pokaže na čistilni akciji, ki jo organiziramo skupaj s skavti. Vsako leto z otroki in drugimi člani rodu poberemo ogromno smeti po mestu in s tem pripomoremo k boljšemu jutri.
Mlajši rodovi: Rod Enajsta šola Vrhnika
Med najmlajše aktivne rodove pa spada Rod Enajsta šola Vrhnika, ki je svojo taborniško pot začel leta 2012. V rodu je trenutno okoli 70 članov, na vprašanja sta odgovarjala Maša Milčinski in Mark Dolenšek.
Kako bi opisali svoj rod, vzdušje in ljudi, ki ga sestavljajo?
Naš rod sestavljajo ljudje, ki jih ne druži samo taborništvo. Že od samega začetka se trudimo, da bi odnose gradili na osebnostni ravni, da bi naše prijateljske vezi presegale taborniške akcije. Ne moremo reči, da zmagamo na vsakem tekmovanju, lahko pa rečemo, da na ta ista tekmovanja s seboj prinesemo najboljšo energijo.
Kako ste prišli do imena rodu, kakšna je zgodovina in ozadje imena?
Preden smo postali samostojni rod, smo bili četa pri Rodu Srnjak Logatec. Takrat smo se zaradi reke Ljubljanice, ki teče skozi naš kraj, imenovali Četa Mnogoterih izvirov.
Naše rodovo ime izvira iz Cankarjeve črtice, v kateri opisuje, kako ga nobena druga šola ni naučila tako veliko stvari in mu odprla toliko obzorij, kot mu jih je narava. Ob ustanovitvi se nam je zdelo to zelo primerno ime za taborniški rod, ki siceršnjo izobrazbo, pridobljeno v učnih ustanovah, dopolnjuje še z izkušnjami, ki jih taborniki dobimo z življenjem v naravi.
Ali imate kakšno posebno rodovo tradicijo, igro, pesem, pionirski objekt, ki ne sme manjkati na vaših taborih?
Na nobenem taboru ne sme manjkati res odbit tematski dan – do zdaj smo imeli Harry Potter dan, dan popotovanja skozi zgodovino, Zombi invazija … Vsaka štiri leta imamo na taboru volitve, kjer člani vodstva kandidirajo v imenu enega izmed naravnih virov, ki bi jih želeli zaščititi. Cel dan potekajo kampanje, vodniki ustanovijo stranke in na koncu dneva potekajo čisto prave volitve, pri katerih lahko volijo vsi prisotni na taboru.
Od pionirskih objektov pa na taboru vedno stoji odbojkarska mreža – vsak taborni odmor, daljši od petih minut, ekipe tekmujejo v odbojki, najmlajši pa zvesto navijajo ob strani.
Katere taborniške vrednote so v vašem rodu najbolj prisotne in kako se izražajo skozi vaše delovanje?
Prijateljstvo – veliko časa poskušamo posvetiti grajenju zrelih in trdnih odnosov, s pomočjo taborniških tradicij gradimo stabilno in zanesljivo skupnost.
Ustvarjalnost – program in druženja se trudimo načrtovati z mislijo na rdečo nit, tematiko, ki prežema vse nivoje naših manjših in večjih akcij. Pri tem vključujemo ideje tabornikov vseh starosti, ker verjamemo, da ravno s prepletom večgeneracijske domišljije dosežemo najboljše rezultate.
Prostovoljstvo – Majhna lokalna skupnost nam omogoča, da se naši člani, ki prostovoljijo že pri tabornikih, povezujejo tudi v druge organizacije.
Vse naše delovanje je povezano skozi vrednoto solidarnosti. Čez vsa leta, skozi vse izzive in priložnosti taborniki svoje delovanje ohranjamo odprto in dostopno vsem v lokalni skupnosti.
Kako se prostovoljstvo v vašem rodu povezuje z načinom življenja širše skupnosti?
Na občinski ravni predvsem sodelujemo z manjšimi društvi, po navadi po sistemu ti meni, jaz tebi. Velikokrat posredno sodelujemo pri dobrodelnih dogodkih. Povezani smo tudi z vrhniškimi skavti Argonavti in lokalnim planinskim društvom. Skoraj vsi naši prostovoljci se n udejstvujejo tudi v drugih organizacijah in širijo taborniški duh po celotni lokalni skupnosti – aktivni so v delovnih skupinah občin, civilni zaščiti, krajevnih skupnostih, študentskih klubih in drugih organizacijah.
Območne organizacije: Mestna zveza tabornikov Ljubljana
Med najstarejšimi območnimi organizacijami je Mestna zveza tabornikov Ljubljana – MZT, ki letos praznuje 30 let. Sestavlja ga 14 aktivnih rodov, ki skupaj štejejo okoli 1.800 članov. V duhu podpore rodovom organizirajo večje akcije, med drugim taborniški Feštival, ki vsako leto aprila v ljubljanskem Tivoliju združi večino slovenskih rodov na praznovanju dneva tabornikov. Povzet intervju s predstavnikom MZT, Marjanom Hrovatom, sta opravila Klemen Javoršek in Arnolt Bajde.
Kdo si, s čim se ukvarjaš, kakšna je bila tvoja taborniška pot?
Sem iz Rodu Bičkova skala, moja taborniška pot se je začela kar hitro. Leta 1974 sem kot otrok prišel k Bičkovi skali. Tam sem bil kasneje angažiran kot prostovoljec v vlogi vodnika, načelnika čete in načelnika rodu. Poleg tega sem se veliko ukvarjal s taborjenji, zimovanji in podobnimi akcijami.
Kako je nastala Mestna zveza tabornikov?
Leta 1994 se je oblikovala mestna občina. Prej smo bili razdeljeni v več občin v mestu in jaz sem bil takrat v Bežigrajski občinski zvezi. Ob nastanku Mestne občine Ljubljana se je pojavila potreba, da se rodovi v njej povežemo v skupnost, ker je bilo ljubljansko območje takrat zelo veliko, in je segalo bistveno izven meja mesta. Želeli smo se povezati predvsem kot sogovorniki občini. Potrebovali smo organizacijsko enoto in taborniško skupnost znotraj mesta. V ustanovnem odboru smo bili Matej Gnidovec – Čebela, Aleš Posega, Rok Predan in jaz. MZT smo uradno ustanovili z rodovi na ustanovni skupščini.
To je bilo 30 let nazaj. Kako ste si takrat predstavljali, da se bo MZT razvila? Kakšne ambicije ste imeli?
Ambicije so bile dvigniti taborništvo na višji nivo v organizacijskem in vsebinskem pomenu, ne le v Ljubljani, ampak tudi nasploh. Mislim, da smo se kar spodobno lotili tega. Veliko časa smo porabili, da smo povezali rodove, da smo vsi taborniki in da delamo iste stvari. Prej smo bili kar precej samozadostni po rodovih in tudi ni bilo tako veliko problemov s financiranjem, ker je bilo pred vojno financiranje takih društev bistveno bolj organizirano s strani države. Treba je bilo veliko narediti, da smo zagotovili vire financiranja za našo organizacijo in da smo povezali taborništvo, ker smo skupaj lahko naredili bistveno boljše in večje stvari kot jih je zmožen vsak posameznik.
Kako pa s stališča ključnega člena pri ustanovitvi MZT gledaš na sodobno implementacijo? Kako jim gre, kako bi ti delal, imaš občutek, da so se kaj spremenili, kako se je okolje, v katerem je MZT, spremenilo?
Seveda, okolje se je spremenilo, saj se cela družba spreminja, ampak občutek imam, da MZT zelo dobro dela. Vedno sem vesel, da smo jo vzpostavili in omogočili tako pot tabornikom. Delovanje se je v 30 letih krepko razširilo, izvršni odbori so večji, več ljudi sodeluje, rodovi so večji, več članov je. Tudi aktivnosti so veliko močnejše in večje. MZT se razvija in ob tem ohranja povezovanje in grajenje skupnosti.
Zveza tabornikov Slovenije je nacionalna organizacija.Taborniki se delimo v večje in manjše skupine. Začne se s skupino murenčkov, potem sledijo vodi medvedkov in čebelic ter gozdovnikov in gozdovnic, ti pa spadajo v MČ- in GG-družine. Skupine popotnikov in popotnic, raziskovalcev in raziskovalk ter grč se imenujejo klubi, vsi skupaj pa sestavljajo rod. Rodovi so samostojne enote in se združujejo v območja, vsi pa smo člani Zveze tabornikov Slovenije.
Ne glede ne velikost in starost taborniških skupin nas povezuje ista stvar – radi smo taborniki in radi živimo v skladu s taborniškimi vrednotami.
Fotografija na naslovnici: Nejc Šinkovec.