Gotovo so taborjenja vrh taborništva, v resnici pa so in so si bila silno različna. Tudi moja.
Na svojem prvem taborjenju v Bohinju sem skrbno pazil, da bi umazal čim manj majic, zato sem eno nosil večino časa. Ponosno sem se vrnil s preostankom čisto nedotaknjenih. Mama pa je dobro prekajeno garderobo vseeno prala v celoti. Tisto, največ nošeno, nekajkrat …
Polnoletnost me je še čakala, ko sem že vodil pohodne tabore med prvomajskimi počitnicami in svoj prvi tabor za 60 otrok. Z današnjimi očmi bi ocenil, da dobro, a nezavedajoč se, koliko odgovornosti je v tem. Nekako smo se učili izkustveno od prejšnjih generacij. Imel sem srečo, da sem bil v močnem rodu in hkrati v šoli s člani drugih rodov, s katerimi smo si ideje izmenjevali. Po Istri na primer smo lahko peljali po istih poteh kot oni. Že takrat sem se zavedal, da vsaka taborniška generacija odkriva vrsto stvari »na novo«, v resnici pa so enake stvari mnogi delali že prej. Bolj od vsebine taborjenj se je razvila tehnika in oprema, je pa včasih težje v dragih specialnih nepremočljivih hlačah in vetrovkah sesti k ognju in prasketajočim iskram, kot je bilo to s starimi kavbojkami. Pravzaprav so moje hlače bile treh kategorij: za na lepše, za v šolo in samo še za na taborjenje.
Vodil sem desetine sestankov s starši pred taborjenji in vem, da je bil med najbolj koristnimi napotki staršem (zlasti mamam), naj dajo otrokom s seboj na taborjenje garderobo, ki je ni škoda in v kateri bodo lahko sproščeno sedeli na štorih, se plazili in plezali …
Ponosen sem na nekaj posebnih taborov. Prizadevna vodnica Katja K., ki je študirala defektologijo (takratno ime), je predlagala, da bi na tabor vzeli nekaj gluhih in naglušnih. To smo kasneje nadgradili kar v celotno izmeno, namenjeno njim in svojcem. Tudi zastavo smo dvigovali ob »petju« v znakovnem jeziku. Mnoge prej samoumevne stvari na taborjenjih je bilo treba osmisliti na novo. Od tega, da jim taborni ogenj ni bil všeč, ker večinoma v mraku niso ničesar videli in seveda ne slišali. Tudi ni pomagalo, če sem na obali jezera kričali, naj pazijo pri veslanju, in so se vseeno prevrnili.
Največja možna pohvala po taborjenju je bila izjava očeta, da je sinu delal krivico, saj se prej ni zavedal, kaj vse lahko gluhi fant počne.
Med taborjenji samo za redne člane rodu sem najbolj vesel spomina na taborjenje brez enega samega glasnega sklica zbora. Tabor z bazo v Bohinju in eno do trodnevnimi pohodniškimi izleti smo speljali brez teh formalizmov, pa vendar kot urejeni taborniki. Udeležencem se je dogajalo toliko, da ni bilo treba za to stati v vrstah in poslušati modrovanja vodstva. Štirje, ki smo zadevo res vodili, smo se večino dogovorili že pred taborom, nujne stvari pa sproti.
Moje največje taborjenje je formalno Jamboree, a sem ga v Angliji 2007 le na kratko obiskal kot gost. Daleč največje taborjenje zame kot organizatorja pa je bilo načelovanje X. zletu ZTS v Medvodah 1989.
Takrat je v občini drug drugemu blizu delovalo več močnih rodov. Sodelovanja ter tekmovalnosti med njimi je bilo ravno prav, da smo speljali vsebinsko zelo bogat desetdnevni projekt. Znotraj takratne komisije za program pri ZTS smo pestovali idejo, da članstvu pokažemo, kaj vse taborniki v resnici počno. Hoteli smo preseči šablone, v katerih so bili ujeti posamezni rodovi in njihovi večni funkcionarji. Pripravljenih smo imeli zelo veliko različnih dejavnosti, med katerimi so udeleženci lahko izbirali. Urejanje teh prijav je bilo zahtevno, saj ni bilo ne interneta ne mobilnih telefonov. Kakšne ideje nam je odplaknil zelo izdaten dež, ki je nekako stalnica podobnih prireditev, a udeleženci so vseeno videli veliko različnega programa brez opredelitev, kdo ima boljšega. Tudi okrogle mize so bile tam. Odprto smo razpravljali o taborništvu in med drugim sprejeli dogovor, da iz svojih statutov spravimo ven vse politične definicije, ki so se tam zaredile.
To bi rad poudaril, ker včasih nepoučeni ali konkurenti pametujejo, da naj bi se nam v vsebino vmešavali. Med 1985 in 1990, ko sem vodil programsko komisijo za tabornike in klubovce (takratna razdelitev starostnih skupin), nisem doživel niti ene intervencije, da moramo upoštevati kakšno ideologijo. Kar se je nabralo v oportunizmu let pred tem, pa smo sami pospravili pred za državo prelomnimi leti.
Ko sem bil s pripravo taborjenj in njihovim vodenjem najbolj zaposlen, sem to delal prostovoljno, brezplačno in z veliko idealizma. Nisem mislil, kaj šele planiral, da bom od tega kdaj imel korist v poklicu. Izteklo pa se je tako, da sem vse izkušnje timskega dela, planiranja programov, reševanja problemov in dinamike dela z različnimi ljudmi na koncu še kako uporabljal in jih še pri sedanjem profesionalnem vodenju turistov, tako Slovencev kot tujcev. In če pri tem naletim na kakšnega starega tabornika? Lahko se nanj zanesem!
– Gregor Zupan, dolgoletni član Rodu dobre volje, večkratni taborovodja ter član in vodja programske komisije, načelnik X. zleta ZTS v Medvodah in soavtor in urednik Tabornikovega priročnika 1988