Bilo je 8. januarja 2022. Ura točno 16.12. Bil sem v službi. Poklicala me je Neža in me vprašala, ali bi bil taborovodja na letošnjem taborjenju Rodu Jezerskega zmaja. Za trenutek se mi je zdelo, da se je čas ustavil. Srce mi je začelo razbijati. V trenutku sem pozabil, kaj delam. Kar odtaval sem. Že nekaj let sem le obrobni opazovalec taborniškega dogajanja, sploh v domačem rodu. Ni več vsakodnevnih pogovorov o tem, kaj bomo pa ta teden zabavnega naredili. Ni več petkovih vodovih srečanj. Ni več zimovanj, taborjenj. Ampak možnost, da bi bil deset dni spet del teh norih doživetij? Ja! Brez nepotrebnega razmisleka, absolutno ja. Deset dni dopusta za tabornike? Kadarkoli! Še ena priložnost za brezskrbno dogodivščino z najbolj posebnimi ljudmi pod soncem? Neprecenljivo! 

 

Če morda uvod ni bilo dovolj jasen: taborniki v meni vzbudijo neopisljiva čustva. Ko se recimo spomnim na Jamboree 2011, kar težko diham. To je edina taborniška akcija v mojem življenju, o kateri preprosto ne morem dolgo razmišljati. Težko pojasnim, zakaj. Ampak tiste tri tedne je bilo toliko pristnega taborništva, toliko energije, toliko neverjetnih ljudi na kupu, da bi po svoje rad bil ves čas tam. S tistimi ljudmi. Pa vem, da to ni mogoče. Se mi pa zdi, da bi vsak tabornik moral doživeti izkušnjo jamboreeja. To je dimenzija taborništva, ki je ne moreš dobiti nikjer drugje. Šele tam zares doživiš to raznolikost, pestrost in širino naše organizacije. Po drugi strani pa smo si ne glede na številne (tudi zelo) različne pristope tako zelo podobni. Ko sem videl, koliko ljudi je prijavljenih za jamboree prihodnje leto, mi je srce zaigralo. 

 

Taborništvo je zame neskončna sreča. Ni lepšega občutka kot iskrena hvaležnost v otroških očeh, ko skupaj narediš nekaj dobrega. Tudi norega, posebnega. Otroci so najbolj zahtevno občinstvo. Oni ne igrajo svojih čustev. Če jim je dolgčas, bodo to jasno pokazali. Če nisi pripravljen na druženje z njimi, te bodo “prebrali”. Če pa jim daš svoj čas, svoje znanje, svoje izkušnje, ti bodo vrnili neizmerljivo količino energije. Še zdaj se spomnim, kako smo vsi skupaj z mojimi (in Buričevimi) “ta malimi” jokali od sreče med prvomajskim taborjenjem v Ribnem. Še danes je pesem Zbudi me za 1. maj, ki smo jo peli v tistih dneh, zame himna sreče in norih spominov. 

 

Leta 2007 sem po koncu taborjenja v Ribnem eni mladenki v potovalko dal prazen ovitek od čokolade. Ne sprašujte me, zakaj. Čudna fora. Ampak tej mladenki se je vse skupaj zdelo zabavno. Ostala sva v stiku. Kasneje tudi pri tabornikih veliko sodelovala. Zdaj je moja žena. Ni tako zelo enostavno, kot se sliši. Nisem je prepričal s tistim ovitkom od čokolade, zagotovo ne. V resnici ne vem, s čim sem jo zares prepričal. Sem pa vesel, da sem jo. Ker taborništvo je tudi ljubezen. In imeti ob sebi človeka, ki razume taborništvo, ki ga doživlja na takšen način kot jaz, je neprecenljivo. Pomena taborništva ni enostavno razložiti nekomu, ki ni del naše organizacije. Zato je tako zelo lepo, da ga Pia razume. 

Kot MČ in GG sem zamenjal veliko vodnikov. Nihče ni prav dolgo zdržal z nami. Niti ni pomembno, ali smo bili krivi mi ali kdo drug. Tako je pač bilo. Moji prvi vodnici sta bili Anja in Simona. Že v prvem razredu sta nas odpeljali na pomladovanje v Zavodnje. Prespali smo v lovski koči, super smo se zabavali. In ko zdaj razmišljam, sem že takrat dobil prvo veliko taborniško lekcijo – osnova za naše delo je vod, povezanost med člani, dober vodnik. In potem se je teh dogodivščin in lekcij skozi leta nabralo še cel kup. V petem razredu smo bili na zimovanju na orientacijskem pohodu. Cel moj vod je na pol poti obupal in šel nazaj v kočo. Jaz pa sem vztrajal. Kako ponosen sem bil, ko sem (z drugimi vodi) našel še nekaj KT-jev. Ko sem se vrnil do koče, so me vsi iskali, nihče ni vedel, kje sem. Potem sem dobil pomembno lekcijo: ni pomembno, da JAZ dosežem cilj, VSI SKUPAJ ga moramo. Timsko delo pa take fore. In potem nas je v šestem razredu med bivakiranjem ujela nevihta, prespali smo na kozolcu, super izkušnja. Vodniška šola je bila posebno doživetje. Kot vodnik sem se nekaj časa lovil, pa se še pravočasno našel. Bil sem na inštruktaži. Taborništvo sem zajemal z veliko žlico, kar z zajemalko lahko rečem. In ves čas sem imel ob sebi neverjetne ljudi. Prave prijatelje. In to je tisto, kar zares šteje. Taborništvo smo ljudje. Dolgo sem potreboval, da sem ugotovil, da ni pomembno, kje smo, ampak s kom smo in kaj počnemo. Nikjer v življenju nisem našel takšnih prijateljev kot pri tabornikih. Ne vem, koliko to šteje, ampak devet od petnajstih ljudi, ki jih imam na telefonu na hitrem klicanju, so (bili) taborniki. 

Pri tabornikih sem prvič v življenju prekrival streho, betoniral, pomival posodo. Zaradi tabornikov (ali če sem čisto iskren – zaradi tabornic) sem se naučil igrati kitaro. Pri tabornikih sem se naučil tako rekoč vse, kar zdaj potrebujem v službi: načrtovanje, timsko delo, javno nastopanje (hvala, Habo!), sprejemanje odgovornosti. Pri tabornikih jočem, se smejem, norim, uživam, sanjam, upam. Pri tabornikih živim. Se mi zdi, da smo pri tabornikih lahko točno takšni, kot smo v resnici. Iskreni. Samosvoji. Pomirjeni s svetom. Srečni. 

 

Noro, kako komaj čakam teh deset dni letos poleti v Ribnem! 

 

 –  Hugo


Deli s prijatelji, sodelavci in znanci