Zdravo!
Ime mi je Igor in sem tabornik že približno 30 let. Da sem tabornik, sem vsaj mislil, ko sem se poleti 1992 odpravil na prvi tabor in si oblekel kroj ter nadel rutico. In tako sem mislil vse do leta 1998. Bila je zima, sredi decembra, ravno sem dobro začel z gimnazijo, ko sem se v družbi 300 tabornikov in katoliških skavtov vkrcal na letalo in dober dan kasneje pristal sredi poletja v Čilu. Turizem je bil za nas postranskega pomena, udeležili smo se namreč Jamboreeja, kjer se nas je tisto leto zbralo okoli 30.000. Popolnoma nepredstavljiva številka, prav tako nepredstavljiva velikost tabora. Da potrebujem za taborjenje in obisk aktivnosti zemljevid?! V svoji mladosti in naivnosti si tega res ne bi mislil, pa sem hitro ugotovil, da je res!
Aktivnosti, glavni način za preživljanje časa na Jamboreeju v družbi članov svojega voda, teh je bilo res cel kup. Na naših domačih taborih smo imeli planirane po eno ali dve za vsak dan, tu pa jih je bilo takorekoč nešteto, lahko smo izbirali med njimi in obiskali nam najbolj zanimive. V strašni vročini pod čilenskim soncem smo si seveda vsi želeli osvežitve v vodi, v bližnjem jezeru, a glej ga zlomka, tega preprosto ni bilo, saj je jezero ob visokih temperaturah preprosto izhlapelo, ostalo je le malce blata.
Tako smo se pač vrgli v druge »vode«. Eden od resnično lepih spominov je bil gotovo obisk verskega centra, kjer so taborniki iz različnih koncev sveta predstavljali svoje religije, nam odprli vrata v razumevanje, da obstaja več pogledov na ista vprašanja in nas povabili, da njihove navade z njimi tudi izkusimo. Budistična meditacija, denimo, je čudovita izkušnja tudi za 15-letnika in mir, ki sem ga začutil tam, mi je dvignil zastor v popolnoma drug svet, v razmišljanje o svoji okolici in sebi z drugačne perspektive, kot sem je bil navajen. V nam domačem svetu je vse preveč usmerjeno v hitenje, med meditacijo pa čas teče res drugače. Verjetno preredko, a še danes rad v miru razmislim o stvareh, kar je konec koncev tudi neke vrste meditacija, in rad verjamem, da sem se prav takrat naučil tega.
Nekaj aktivnosti pa je potekalo stran od tabornega prostora, ena od teh se je imenovala tudi Day of serving the Community. Tabornik rad pomaga, to smo vedeli že od mladih nog, a priložnost, da smo v majhni vasici s svojimi rokami urejali park ob mladinskem centru, zabetonirali podstavke za klopi in prebarvali ograje in stene zgradb, je bila nekaj popolnoma drugačnega od tistega, kar smo poznali iz domačih taborniških dogodivščin. Občutek zadovoljstva, ko smo po dnevu garanja pogledali sad svojih žuljev na rokah, je bil resnično izpolnjujoč. Takrat se mi je zdelo, da sem lahko res neposredno pomagal po svojih najboljših močeh in ta občutek sem iskal tudi kasneje v svojem življenju, kot tabornik in v zasebnem ter konec koncev tudi v poklicnem življenju kot zdravnik.
Ne vem, ali je šlo za trenutek, tistih 11 dni na Jamboreeju, ali za daljše obdobje po tem, ko sem prišel s 40 °C na -10 °C in sneg na Brniku (v kratkih hlačah, seveda), nazaj v »normalno« življenje, ampak nekaj v meni se je takrat spremenilo. Danes mislim in vem, da sem šele takrat zrastel v res pravega tabornika, ne le po nazivu, temveč osebnostno. In večno bom hvaležen tabornikom, da sem imel to priložnost doživeti, ter se trudil, da tako rast omogočim tudi ostalim, s katerimi pridem v stik.
– Igor Majcen