Minute glavnega šolskega odmora gredo h koncu, skoraj že tečem proti tretjemu nadstropju, ko me pri glavnih vratih ustavi Saša in reče: “Ej, Jerca, a gremo letos na ROT?” Izbuljim oči, odprem usta in izdavim: “Saša, ampak za to moraš res veliko znat’?!” Ona pa se le na ves glas zasmeji in reče: “Ah, daj, gremo probat’. Boš vid’la, da bo fino.”
Tako se je začela naša prva rotovska zgodba. Štiri dekleta smo se lotila pregledovanja, kaj nas čaka na tekmovanju in kaj vse potrebujemo. Bila smo aktivne popotnice in redne udeleženke rodovih popotniških taborov, ki so nas naučili tehničnih veščin in vsega ostalega, zato se nam je zdelo, da kljub vsemu ROT ne bo prevelik zalogaj. Tudi nekaj orientacijskega znanja smo imele v ekipi.
September 2004, Tacen.
Prva streznitev je prišla na topotestih, druga na vrisovanju. Brez nasmeška pa smo ostale po signalizaciji. Vse naloge nam vseeno niso vzele volje po druženju, ki je bil eden glavnih razlogov, zakaj smo sploh šle na tekmovanje. Skoraj celo noč smo prebedele v prijetni taborniški družbi in se samo za nekaj ur stisnile v mrzel šotor.
Naslednji dan smo naredile izjemen mlinček na vodo, narisale otroško skico poti, nabrale cel kotliček gob, prvič narisale skico pod kotom ter prišle na bivak v rahlem dežju in trdi temi. Med kuhanjem večerje smo skoraj zanetile požar, ko smo pred golažem hotele v kotličku speči nabrane gobe.
V nedeljo zjutraj nam je šlo rahlo na jok, ker smo prve štartale v mrzlo jutro in to z zaledenelimi gojzarji. Ampak smo le prišle do cilja in sploh nismo bile najslabše!
To ni bil naš zadnji ROT …
Dogodek iz leta 2004 je za nas postal izjemna zgodba. Zgodba, ob kateri smo se vsa naslednja leta z zgolj nekaj izjemami smejale ob pripravah na še eno ponovitev ROT-a. In še eno. In še eno. Tako zelo rade se spomnimo nanjo, da jo poznajo tudi vse novo-pridružene članice naše ekipe.
Ta izkušnja nas je spodbudila, da smo se zadeve začele lotevati bolj resno. Dodobra smo naštudirale vse naloge, trike in ukane ter nabrale veliko izkušenj. Še sedaj, po vseh teh letih, ko pridemo, le s težavo prepustimo prvo mesto komu drugemu. Resno, a vedno z nasmehom na obrazu.
Ta zgodba je tako kot večina drugih taborniških zgodb preprosta. A je izredno pomembno vplivala na naša življenja. Odprla nam je popolnoma nov taborniški svet ter nam dala prepotrebno širino. Udeležbe na tekmovanjih in drugih taborniških dogodkih so nam dale dobro orodje in znanja za delo z mladimi. In z ljudmi nasploh. Vpete v delo taborniške organizacije na različnih področjih smo spoznavale vrednost tehničnega in organizacijskega znanja ter si ga posledično upale veliko bolj samozavestno vključevati v svoje taborniško delo. In v svoja življenja.
Najbolj bistvena vrednota, ki so nam ga dali ROT-i, pa je prijateljstvo. Za nas ROT nikoli ni bil samo tekmovanje. Bilo je predvsem druženje. Postale smo še bolj povezane in naša prijateljstva še tesnejša. Sedaj, ko se naše poti ne križajo več vsakodnevno, se tekmovanja udeležujemo predvsem zato, da vikend preživimo skupaj in da objamemo še vse ostale taborniške prijatelje. Podarili so nam prijateljstva za vedno.
Ne dolgo nazaj mi je prijatelj rekel: “Jerca, moj sin bo tudi tabornik. Zato, ker vidim, kako veliko so dali taborniki tebi. Koliko prijateljev, zgodb in znanja.”
Ob tem samo prikimam. S širokim nasmehom.
– Jerca Bernik
