Zadnjih devet let sem bil Starešina Zveze tabornikov Slovenije. Opravljanje te funkcije je tesno povezano z delovanjem najvišjega organa odločanja pri tabornikih – Skupščine ZTS.
Skupščina me je izvolila in Starešina odgovarja le Skupščini. Starešina sklicuje redno letno, po potrebi pa tudi izredno Skupščino. Skupščina je nazadnje izvolila tudi mojo naslednico in me razrešila odgovornosti. V tem času mi je Skupščina ponudila nekatere najlepše trenutke v taborništvu, pa tudi nekatere neprijetne.
Skupščino sestavljajo po dva delegata iz vsakega rodu ter člani območnega in državnega vodstva. To pomeni, da se na njej zberejo najbolj dejavni, izkušeni in zagnani taborniki. Vsako leto v drugi polovici marca prevzamejo svoj del odgovornosti za celotno organizacijo. Ker je tabornik pogumen, govori resnico in se bori zanjo, skupščina le redko mine brez živih in celo ostrih razprav. To dejstvo so opazili tudi nekateri zunanji gostje, ki so na skupščini ostali dlje od začetnih bolj protokolarnih točk. Presenečeni so bili nad globino, odprtostjo pa tudi napornostjo razprave. Zaradi tega Skupščina vsakokrat vliva strah v kosti novo izvoljenim članom vodstva ZTS. Dokler ne ugotovijo, da prav odprtost razprave vselej znova pripelje do dobrih, utemeljenih in legitimnih odločitev.
Morda najtežja skupščina v devetih letih je bila izredna skupščina jeseni leta 2014. Sklicati sem jo moral zaradi finančne izgube, ki smo jo pridelali z organizacijo sicer zelo uspešne Svetovne skavtske konference. Za obvladovanje izgube nam je Evropska pisarna WOSM posodila nekaj denarja in spremeniti je bilo treba letni finančni načrt. Ker je bila Skupščina sklicana na hitro, je potekala v centru Civilne zaščite v Logatcu kar na gasilskih klopeh. Vzdušje je bilo zaradi razočaranja nad izgubo napeto, ostra razprava pa je nihala med obtožbami za finančni neuspeh in iskanjem poti naprej.
A zgodaj popoldne se je v zadnjih klopeh začel sporadično razlegati smeh. Bolj, ko se je razprava razgrevala, pogostejši in širši so postajali izbruhi smeha. Delovnemu predsedstvu in članom vodstva v sprednjem delu dvorane nekaj časa ni bilo jasno, kaj se dogaja: »Ali so udeleženci izgubili koncentracijo? Ali se nam posmehujejo?« Kaj kmalu pa smo ugotovili, da se le igrajo tombolo, pri kateri igralci stavijo na to, katero besedo bo uporabil govornik. Tisti, ki pravilno napove več dejansko uporabljenih besed, zmaga. In ko je ena od napovedanih besed izrečena, seveda pride do proslavljanja.
Navsezadnje sta široko sodelovanje pri igri in smeh ne glede na težo povedanega dvignila razpoloženje med vsemi udeleženci. Skupščino smo zaključili s sklepi, ki so omogočili postopno pokritje izgube in izboljšali ureditev finančnega poslovanja ZTS.
Najlepši trenutek Skupščine zame je njen začetek. To je pozdrav zastavi, ko vsi prisotni zapojemo Dviga plamen. Ko se zbere več kot dvesto tabornic in tabornikov iz vse Slovenije in na moje povelje »Pozdrav zastavi!« brez kakršnihkoli prejšnjih vaj ali usklajevanja zapojejo v en glas, je prav poseben občutek. Občutek časti, da lahko vodiš organizacijo, kot je taborniška. Podobno kot je uglašenost pozdrava zastavi na taboru znak razpoloženja in kohezije med taborečimi, je pozdrav zastavi na Skupščini (kljub nekaterim razlikam v petem besedilu med rodovi) znak uglašenosti znotraj taborništva kot celote in moči njegovih prostovoljcev.
Še prav poseben je bil pozdrav zastavi na skupščini lani junija v Gozdni šoli. Zaradi epidemije koronavirusa smo jo morali prestaviti z marca na junij in ni šlo drugače, kot da je bila sklicana na Dan državnosti. Zaradi tega smo se odločili, da bomo namesto taborniški zapeli pozdrav državni zastavi z državno himno. Ko smo se zbrali v velik zbor okrog jambora na travniku Gozdne šole, sem se bal, da državne himne ne bi zapeli tako lepo, kot bi taborniško. Pa smo jo. Morda še lepše kot sicer. Kot izraz veselja, da smo se po mesecih karantene zbrali v centru slovenskega taborništva.
Ob zaključku starešinovanja sem globoko hvaležen vsem, ki so s svojo udeležbo na Skupščini prispevali k demokraciji znotraj taborništva. Še posebej pa delovnim predsednikom in ostalim prostovoljcem in sodelavcem, ki so zagotovili uspešno izvedbo vsake skupščine posebej.
– Jernej Stritih, starešina Zveze tabornikov Slovenije 2012–2021