Jaz sem eden izmed tistih, ki so se tabornikom pridružili precej pozno, šele konec tretjega letnika gimnazije. Odzval sem se na povabilo sošolke in se udeležil svojega prvega taborjenja ob Krki. Tisto poletje je bilo zame “usodno”, vendar se takrat tega še nisem zavedal.
Taborništvo me je posrkalo vase. Vsako leto sem bil bolj aktiven. Najbolj užival v vlogi animatorja in vodnika. Moje delo v rodu pa ni ostalo neopaženo tudi v naši lokalni skupnosti.
Da znamo taborniki odlično delati z otroki in mladino očitno dobro ve okrajno združenje Rdečega križa. Leta 2015 sem tako prvič dobil vabilo iz strani OZRK Zagorje, da se pridružim njihovi ekipi vzgojiteljev za letovanje otrok na Malem Lošinju. Tisto leto pa sem dobil še en klic. Tokrat je šlo za poletno glasbeno šolo Ars Prvine, iskali so animatorja otrok. Pa še plačilo so ponudili! Seveda sem bil takoj za, kaj hočeš lepšega! Na letovanjih sem očitno pustil dober vtis na otrocih. Že leto kasneje so se namreč tabornikom pridružili kar trije od devetih fantov iz moje skupine.
Takrat se je zgodil še en prelomen korak, ki se ga nisem zavedal. Na letovanje je za dva dni prispela skupina prav posebnih ljudi. To so bili mladinski delavci in prostovoljci iz Mladinskega centra Zagorje. Takrat sem se prvič spoznal z njimi in če sem čisto iskren, sem takrat tudi prvič slišal, da v Zagorju sploh obstaja mladinski center. Predstavili so mi MC in kaj tam počnejo oz. kaj tam lahko počnemo mi, mladi. Navdušen sem bil in še isto leto sem začel zahajati tja. Včasih kot udeleženec, včasih kot prostovoljec. Sodelovanje mladinskega centra in tabornikov se je okrepilo. Skupaj smo pripravili na primer fotoorientacijo po Zagorju za mednarodne prostovoljce, ki so takrat delali v MC-ju ter sodelovali pri gradnji prazgodovinske kmetije.
Nekaj let kasneje in moje prostovoljstvo v taborništvu je odprlo mnogo različnih vrat. Nekaj le za čisto malo, nekaj pa precej na široko. Skoraj bi lahko rekel, da je vrata taborništvo vrglo iz tečajev. To se je definitivno zgodilo poleti 2019, ko sem prejel še en pomemben klic. Spomnim se ga zelo dobro, saj sem bil takrat na vodniškem tečaju SPOOT območja v vlogi mentorja. Klical me je direktor mladinskega centra in mi povedal, da je objavil razpis za novega mladinskega delavca in da je slišal, da bi me takšno delo morda zanimalo. Še danes se dobro spomnim, da sem svoj CV pisal pod viaduktom v Bači pri Modreju, medtem ko so se tečajniki učili prve pomoči ob Idrijci. Nekaj dni kasneje sem se med tečajem s Primorske za nekaj ur peljal nazaj v domače Zagorje, da sem se udeležil razgovora za službo. Kakšen teden kasneje pa sem že dobil obvestilo, da sem službo tudi dobil! Službo, za katero si nikoli nisem predstavljal, da jo bom opravljal, takšno službo, ki je tabornikom pisana na kožo. In to službo sem dobil zaradi tistega usodnega leta, ko sem se udeležil tabora. Če se ga ne bi, najverjetneje nikoli ne bi delal z mladimi in ne bi opravljal službe mladinskega delavca. In če se kdo kdaj sprašuje, ali je svoj čas vredno vložiti v prostovoljsko delo, je moj odgovor velik in ogromen DA!
– Janez Jani Majes
