»Novo tisočletje se je komaj dobro začelo. Nekega povprečnega angleškega deževnega poletja se komaj lučaj od Londona zbere 40.000 mladih ali vsaj takšnih po srcu. Skupine njih prihajajo iz vseh kotičkov planeta Zemlja. Različnost, ki jo prinašajo s seboj, jih krepi in bogati. Spoštovanje in vrednote velike svetovne skavtske družine jih neločljivo povezujejo. Enotnost v tej neizmerni različnosti jim daje varnost, njihova mladost pa pogum in samozavest, da aktivno in odgovorno ustvarjajo boljši svet.«
V svetu in času, ki ga živimo, se zgornji opis dogodka bere precej idealistično, vizionarsko, domala znanstvenofantastično. A povem vam, zgodba je povsem resnična! Pisalo je leto 2007 in praznovanje 100-letnice plemenite ideje svetovnega skavtskega gibanja, ki ga je utemeljil Robert Baden-Powell, je tistega leta z 21. svetovnim Jamboreejem v Veliki Britaniji doseglo svoj vrhunec. Jamboree – svetovno skavtsko srečanje, ki se zgodi le vsaka štiri leta, namenjeno pa je predvsem mladim od 14. do 18. leta – je zaznamoval tudi življenja mnogih tabornikov in tabornic. Tisti Jamboree, veliko praznovanje visokega jubileja skavtskega gibanja, v sami zibelki skavtstva, je brutalno in trajno zaznamoval tudi mojo življenjsko pot – takrat v vlogi vodje slovenske odprave!
Včasih pozabljamo, pogosto se tega niti ne zavedamo, kako pomemben del programa za mlade tabornice in tabornike predstavlja mednarodna dimenzija (skavtstva). Mnogi smo sicer v svojih vodih spoznali doživljenjske prijatelje, vedno smo s ponosom pripadali svojim rodovom, ki so nas prvič popeljali na taborjenja, ob omembi Zveze tabornikov Slovenije se nam še vedno orosijo ali zažarijo oči, ker – hej! – tudi to smo mi. Vendar to težko razume, kdor za vratom nikoli ni nosil rutice. A skavtstvo/taborništvo je še mnogo več. Smo 50-milijonska svetovna družina, ki ne pozna meja. Razmišljamo globalno, delujemo lokalno. Smo neustavljivo gibanje prostovoljcev in prostovoljk, ki domala v vseh državah sveta bistveno prispevamo k vzgoji mladih v aktivne in odgovorne državljane. Naša družina je utemeljena na skavtskih vrednotah, prisegi in zakonih, ki jih širom sveta sprejemamo in živimo domala enako. Pogoj, da smo med seboj res »bratje in sestre«, je brezpogojno spoštovanje različnosti. Ne le v besedah, tudi v dejanjih. V svetu in času, kjer mir žal ni več vrednota, kaj šele samoumeven, se zdi to neprecenljivo.
»Naivno,« bodo z roko zamahnili nejeverni. »Ne verjamem!« bodo vpili tisti, ki tega nikoli niso doživeli in začutili. A povem vam, še enkrat, zgodba je povsem resnična! Vsake štiri leta se v drugi državi, na drugem kontinentu zbere nekaj deset tisoč takšnih mladih, ki verjamejo in delajo vse, da bo ta svet jutri malo boljši. Če bi me vprašali, v kakšnem svetu si želim živeti, s prstom zlahka pokazal bi na Jamboree!
Žal je doživeti tako veliko in intenzivno mednarodno izkušnjo za večino mladih tabornikov in tabornic prej privilegij kot pravilo. Zato je poslanstvo vseh, ki smo to priložnost vendarle dobili, da te izkušnje in občutek globalne povezanosti skrbno negujemo, množimo in delimo.
Jamboreeji pišejo tudi in predvsem zgodbe o prijateljstvih. Tako so z velikimi črkami bile napisane tudi moje zgodbe, saj se tovrstnih mednarodnih podvigov nikoli ne bi želel lotiti brez najožjega kroga ljudi, ki sem jim brezpogojno zaupal, jih neizmerno cenil in imel iskreno rad. Tako je bilo takrat, tako je še danes.
Zaključujem z besedami nepozabnega človeka, tabornika in prijatelja, ki sem ga imel čast in priložnost malo bolje spoznati tistega davnega leta 2007. S slovensko odpravo smo – nekaj dni pred samim svetovnim skavtskih srečanjem – taborili nekje v Veliki Britaniji, ko se pred menoj pojavi mladenič. 96 let je štel. Na ramenih je nosil 20-litrski nahrbtnik, v rokah še skromen šotor. Pričakovali smo ga, a čisto sam je iz Slovenije pripotoval – na Jamboree! Pridružil in pomagal je naši odpravi, iskrivih trenutkov z njim ne bo pozabil nihče od udeležencev, že zlasti ne tisti tuji, ki jih je – kar v mnogih tujih jezikih – vestno zabaval v slovenskem predstavitvenem šotoru. Miloš Miović je bil seveda daleč najstarejši udeleženec tega Jamboreeja, a zgolj po letih! Ko ga je britanski direktor na dogodku – takrat že skoraj stoletnika – v šali vprašal, če se namerava udeležiti tudi naslednjega Jamboreeja na Švedskem, mu je Miloš brez oklevanja in z vso resnostjo odgovoril: »Ne izgubimo upanja! Če ne bom prišel čez štiri leta na Švedsko, pa pridem na naslednjega.« Obiskal je sicer oba, žal le v srcih in mislih tistih, ki smo ga poznali.
»Smo različnih kultur, a imamo skupne vrednote. In vsi skupaj gradimo nove odnose med ljudmi, ki bodo premagali nezaupanje, prezir, sovraštvo do drugih narodov – sovraštvo, ki vodi do vojn in terorizma. Hočemo ustvariti novo družbo za boljši jutri. Takšni ste, taborniki. Takšne vas ljubim in vas objemam.« (Miloš Miović, 1911 – 2010)
– Jure Habjanič – Jež
(bivši načelnik ZTS za mednarodno dejavnost in vodja dveh slovenskih odprav na svetovno skavtsko srečanje – Jamboree (2007 – Velika Britanija, 2011 – Švedska))
