Pisec sem sin Sivega Volka in avtor knjige o njem. Usojeno mi je, da skrbim za njegov arhiv in za ohranjanje spomina nanj. Odgovorna naloga! Očeta sem veliko spremljal v življenju, še zlasti v svoji mladosti, ko sva bila največ skupaj prav pri tabornikih. Lahko rečem, da je bil neprekosljiv pedagog, znamenit amaterski astronom in pisec astronomskih knjig, občudovalec in raziskovalec narave in neupogljiv borec za njeno varstvo. Napisal je prek trideset knjig in na stotine naravoslovnih člankov. Njegove knjige so večinoma pričevanja o lastnih doživetjih ali pa priročniki za življenje v naravi, za njeno spoznavanje in opazovanje v najboljšem pomenu besede. Danes spadajo v naravoslovno klasiko, ker so dobesedno priročniki za pot k naravi, posebno njegove tri knjige o slovenskih gorah in jamah, ki jih je izdal takoj po prvi svetovni vojni, Na planine (1921), Po gorah in dolinah (1923) in V prepadih (1932). Bile so med prvimi, ki so Slovencem pokazale, kako imenitno in enkratno naravo imamo. Svoja dolgoletna doživetja je opisal v knjigah Brezna in vrhovi (1974) in Moje steze (1979).
Spregovorimo to pot o Pavlu Kunaverju kot taborniku in kako je to postal. Zanj še najbolj velja pregovor: tabornik enkrat, tabornik vselej! Rad je imel uniforme, še posebej taborniško, pred tem pa skavtsko. Po taborniško se je rad oblačil še v pozno starost. Olivnozeleno srajco je najbolj pogosto okrasil z modro kravato. No, vse ni bilo čisto v skladu s pravili, a Pavla Kunaverja je vsakdo prepoznal po značilni zunanjosti, po baretki ali planinskem klobuku, okrašenim s planinskimi, skavtskimi in taborniškimi značkami, po obvezni leskovi palici, po planinskih čevljih in nahrbtniku. Okoli vratu je pogosto nosil enooki daljnogled, na taborih pa redno tudi piščalko. Po skavtski navadi je imel na pasu pritrjen svitek vrvi »za pomoč bližnjemu v sili«.
Pred drugo vojno so skavti, tudi odrasli, nosili kratke hlače in značilne skavtske klobuke, okoli vratu so imeli raznobarvne rute. V rokah so držali skavtske palice, na nahrbtnikih mlajših pa so ropotali bakreni kotli! Ves čas, skoraj od ustanovitve slovenske skavtske organizacije sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja pa vse do prepovedi na začetku 2. svetovne vojne, je bil Pavel Kunaver t. i. chief scout, njihov vodja. Skavtska uniforma je vzbujala vsesplošno pozornost. Z udeležbo na skavtskih jamboreejih je dodatno spoznal pomen te vrste vzgoje mladine širom po svetu, si s tem širil obzorja in znanje, zraven pa še pridobival nove prijatelje. Pavel Kunaver je tudi veliko bral in se neprestano učil, do pozne starosti. Samo zato je lahko bil tako ustvarjalen.
Oče je o pomenu skavtske vzgoje za mladega človeka tudi veliko pisal. Po vojni še več o pomenu taborništva. Ustvaril je različne taborniške priročnike z vsebino, posvečeno napotkom, kako živeti v naravi in jo doživljati na najboljši način. Naslonil se je lahko na lastne bogate izkušnje, saj je bil najprej alpinist in jamar ter eden prvih slovenskih smučarjev. Najbogatejša je morebiti dediščina, ki jo je zapustil v glavah in spominih stotin, če ne tisočih mladih ljudi, ki jih je vodil na najrazličnejše izlete.
S taborniki se je najraje podajal na Cerkniško jezero in v Rakov Škocjan, v Bohinj, v dolino Vrat, pa še v najmanj dvajset drugih krajev. Vsako poletje je iz tabora za Belvijem v Bohinju, kjer smo sprva taborili, pozneje pa iz taborišča nad Laškim Rovtom, peljal vse taboreče na Triglav. Vsi, ki smo hodili z njim, se spominjamo, kako rad je razlagal o naravi na ravno pravšnji način. Ves čas si je prizadeval, da bi se mladi pohodniki, udeleženci izletov, naučili kulturnega vedenja zunaj štirih sten. Da ne bi delali škode, da ne bi valili kamenja po bregovih, se medsebojno spoštovali, se navadili paziti na šibkejše, ki so zato morali hoditi spredaj, ne zadaj in predvsem, da bi se naučili naravo opazovati in razumeti. Kar je še zlasti ostalo od takrat, Pavel Kunaver med hojo nikomur ni dovolil glasnega govorjenja, temveč nas je navajal na opazovanje in še enkrat, opazovanje. Zato da ne bi bili opeharjeni za redke prizore živali, ki jih hrup prežene. Težko se je bilo zadrževati, ko pa je bilo privlačno poleg narave tudi sproščeno klepetanje s prijatelji!
Pavel Kunaver je bil med soustanovitelji povojne taborniške organizacije, ker je na ustanovni skupščini predstavljal nekdanjo skavtsko organizacijo. Pri tem kajpada ni imel glavne besede in se je moral podrediti takratnim pogledom nove, t. i. ljudske oblasti. To je pomenilo, da se ustanavlja nova taborniška organizacija po vzoru skavtske in gozdovniške. Kljub skupnim načelom je bila novost v programu negovanje tradicij osvobodilnega boja med 2. svetovno vojno. Sam se še dobro spominjam omenjene ustanovne skupščine, ki se je 22. aprila 1951 odvijala v zbornični dvorani Univerze in tudi nastopa mojega očeta. Ker skavtizma ni mogel pozabiti in se mu kar na hitro odreči, se je zavzemal, da bi ga nova organizacija nekoliko bolj posnemala, kot je bilo predvideno.
Pozneje se je še vračal v svojo skavtsko mladost in o njej govoril v javnosti, kar meni, če sem ga poslušal, ni bilo najbolj prijetno. Bal sem se za njegov ugled. Skavtizem je v tistih časih pomenil odmev kapitalizma in imperializma. Časa ni mogoče obrniti nazaj, nastopili so novi, ki pa se jim je oče vendarle znal dobro prilagoditi. Najboljše dediščine skavtizma ni nikoli zatajil, to je vsesplošnih moralnih načel in navad za zdravo in srečno življenje! Tudi taborniški zakoni nadaljujejo to tradicijo. Samo primer, Pavel Kunaver je pogosto ponavljal skavtski izrek: vsak dan naredi vsaj eno dobro delo!
Bil je poln še mnogih drugih modrosti in izrekov, ki so mu prišli prav pri pedagoškem delu. Prepričan je bil da je znanje, ki izvira iz lastnih izkušenj in prizadevanj, veliko več vredno od tistega iz druge roke. Po tem se je ravnal in ni nikoli vzgajal in poučeval samo s pomočjo priročnikov, ampak iz spoznanj, pridobljenih v neposrednem kontaktu z naravo in stvarnostjo.
Če zaključim o razlikah med skavtizmom (tudi gozdovništvom) in današnjim taborništvom: drugo izvira iz prvega, to je neizpodbitno. Najbolj skupno skavtizmu in taborništvu je, da sta v prvi vrsti namenjena mladini, zlasti v obdobju, ko je najbolj dojemljiva za nauke in dobre zglede, pa naj bo program tak ali malo drugačen. Mladina si je povsod po svetu nekako podobna, zato tudi dejavnostne vsebine ne morejo biti zelo različne. Taborništvo je danes morda nekoliko bolj demokratično, manj togo od skavtizma. Po vojni smo uvedli različna tekmovanja v taborniških veščinah, česar prej ni bilo. Sloviti jamboreeji pa so kot svetovna skavtska srečanja na drugi strani postali zanimivi tudi za nas.
Pri organizacijskem in vsebinskem razvoju Zveze tabornikov Slovenije Pavel Kunaver ni imel veliko besede, še manj vpliva. Za veliko večino slovenskih tabornikov pa je pomenil legendo, ker so njegove besede vedno in povsod naletele na odprta ušesa in plodna tla. Ne zaradi skavtizma, ampak ker je kot osebnost pomenil simbol vsega dobrega in pozitivnega v taborništvu. Pogosto je rekel: »besede mičejo, dejanja vlečejo«. Od začetka do konca se je najbolje počutil v krogu svojih tabornikov, najprej Triglavske čete na Klasični gimnaziji, iz katere je pozneje nastal Zmajev odred, pozneje pa med pripadniki »svojega« rodu Sivega volka, ki mu je bil častni starešina.
– Jurij Kunaver