Najbolj mirno in trdno spim, ko sem v šotoru. Zbudim se ob pol osmih in čez deset minut sem že na telovadbi, da začnem dan polna energije. Vsak dan je poln novih dogodivščin in zabavnega ter zanimivega programa, ki ga komaj čakam predati otrokom. Dopoldne sem Belinda – čas preživim v gozdu sredi praproti, mimo pa vsakih nekaj minut prihitijo otroci, se stisnejo k meni in me vprašajo vprašanje o igri, ki se jo igrajo. Po kosilu ležim na klopci v štabu in poslušam, kako Maki igra kitaro in kako Uka carsko poje. Na mizi je nekdo za vse pripravil kavo. Popoldne nas čakajo vodne igre, tekom katerih se znajdem v vsaj enem boju z vodnimi balončki. Ves čas obkrožena z nasmejanimi obrazi in smehom. Zvečer se vsi skupaj zberemo ob ognju in uživamo v večernem programu. Ko se vodstvo končno zbere v štabu, je ura že okoli enajstih zvečer. Kakšno uro nam vzame, da ovrednotimo pretekli dan. Jutri imamo tematski dan – neandertalce. Ogromno priprav. Ko smo v vodstvu ob enih zjutraj končno vsi na tekočem, kako bo tematski dan potekal, se odpravimo malo ven iz tabora, kjer začnemo plesati. Sestavljamo in plešemo neandertalski ples, s katerim bomo naslednje jutro zbudili otroke in jim pričarali neandertalsko dogodivščino. Okoli dveh ponoči se uležem v spalko in utrujena, ampak srečna in mirna zaspim.
Tako izgleda eden mojih lepših spominov dneva na taborjenju. Poln aktivnosti, druženja in ustvarjanja – ustvarjanja vsega, kar si zamislimo in kar se na prvi pogled zdi izjemno težko, morda celo nemogoče. Taborništvo mi je in mi še vedno daje zanos in energijo, nad katero sem včasih kar presenečena, da je ne zmanjka.
Najlepši spomini
Ko sem se lotila izbiranja slik za objavo ob članku, sem se v našem arhivu fotografij zataknila za dve uri. Kot se zataknem vsakič, ko me zanese tja. Kar pregledujem fotografije in obujam spomine, se smejim in navdušujem nad programi, ki smo jih pripravili in izvedli za otroke. Navdušujem se nad vsem, česar smo sposobni in nad vsem, kar damo otrokom skozi izkušnjo taborništva.
Spomini, ki so zame najlepši, pa niso prisotni zaradi taborjenj ali drugih taborniških akcij, temveč zaradi ljudi, ki me pri tabornikih obkrožajo. Od vrstnikov, s katerimi imam najlepša prijateljstva, do otrok, ki me vedno naučijo nečesa novega.
Ena velika družina
Ko se s temi ljudmi vsako leto zberemo na jasi sredi gozda, smo kar naenkrat povezani in delujemo v izjemno veliki složnosti. Taborniško okolje in ti ljudje mi dajejo občutek sprejetosti in tako veliko energije, da se mi ni problem zbujati ob zgodnjih urah in ostajati pokonci pozno v noč. Ker vem, da vsak dan prinaša nove dogodivščine in pa predvsem trenutke, polne veselja z ljudmi, ki mi za tisti čas postanejo družina.
S svojim delom pri tabornikih si želim doseči, da bi bilo vse več otrok deležnih tega varnega okolja, ki omogoča raziskovanje, samoiniciativnost, odgovornost in še mnogo drugega, kar nas oblikuje v posameznike, ki se znajo spopasti z izzivi življenja.
Srečna sem, da mi taborništvo nudi okolje, kjer sem lahko jaz resnično jaz, brez zadržkov in zadreg, kjer se lahko razvijam v vseh svojih potencialih in odkrivam nove stvari, ki me zanimajo in veselijo. Ko to izkusiš enkrat, si zaljubljen za celo življenje.
– Karin Križman