Čeprav se moja taborniška pot ni začela kot običajno z (vsaj) rdečo ali zeleno rutko okoli vratu, mene se je dotaknila šele tam pri petnajstih, sem kar hitro poprijela vajeti v roke in začela prostovoljno delo v taborniški organizaciji, začenši v Rašiškem rodu. Od opravljanja funkcije vodnice, načelnice družine in rodu ter v območju mi radovednost kmalu ni dala miru. V mednarodni svet me je popeljala ideja o novih dogodivščinah, širjenju poznanstev in radovednosti, kako neki izgleda svet taborništva onkraj meje.
In kako se je vse skupaj začelo? S prisrčnim pismom za starše, ki ga je napisala vodja odprave RoverWay na Portugalsko in sem ga tik pred rokom za prijavo samo natisnila in potisnila v roke svojim staršem. Bilo je tako simpatično in prepričljivo, da so takoj rekli da in tako sem konec julija 2003 kot udeleženka sedela na avtobusu, edina iz svojega rodu s skoraj samimi neznanci, katoliškimi skavti in taborniki. Ljubezen do mednarodnih dogodkov je bila rojena.
Koliko je bilo vseh mednarodnih dogodkov, ki sem se jih udeležila, ne vem. Sem jih kmalu nehala šteti. A če moram izbrati najboljšega, je bil to RoverWay. Evropski tabor za popotnike in popotnice, ki sem ga prvič spoznala kot udeleženka že v prvi izvedbi na Portugalskem leta 2003. Štiriperesno deteljico RoverWayev je dopolnila še Italija leta 2006, Islandija leta 2009 in Finska leta 2012, kjer sem bila vselej kot vodja odprave. Na prvem delu RoverWaya se s štirimi do petimi vodi iz cele Evrope udeležiš manjšega štiridnevnega pohodnega bivaka in se tako še posebej povežeš in spoznaš.
Prav neverjetno je, kako se med najstniki iste starosti tako hitro ustvari posebna energija, močna vez, ki ustvari veliko nepozabnih spominov. Spomnim se, kako smo uživali v enem izmed večerov pod zvezdami ob ognju, utrujeni po prehojeni poti sredi Italije. Tako, kot so večeri ob poletnih taborjenjih prečudoviti, tako so tudi tisti nekje izven meja z neznanci, zdaj novimi prijatelji.
In spominjam se, kako neverjetni občutki so, ko se s neznanimi skavti tako preprosto zapleteš v pogovor, vedno najdeš nekaj skupnega, o čemer lahko debatiraš ure in ure. Tako spoznavaš različne kulture, navade, države … Tudi če nisi udeleženec. Na Finskem RoverWayu sem opravljala tudi funkcijo prostovoljke. Pripravljanje tabora in zabijanje žebljev za tuše je veliko bolj zabavno ob pogovorih z neznanci, ki hitro postanejo domači.
Poseben pečat pa mednarodnim dogodkom dajejo otvoritvene slovesnosti, kjer se zberejo vsi udeleženci na kupu. Joj! Toliko pozitivne energije, veselja, da se ti kar naježi koža. Takrat se zares začuti, kako nas povezuje pravi skavtski duh Baden Powlla.
Mojim udeležbam na RoverWayu se ob bok postavi tudi evropski jamboree – eurojam, kjer smo med 10.000 skavti iz celega sveta uživali ob svetovnem dnevu taborniške/skavtske rutice. Vsak izmed nas je prejel belo rutico, na katero smo si med seboj pisali misli, pozdrave, anekdote. No, tudi kakšna telefonska številka ali e–naslov se je znašel vmes … Pa saj veste, vsak izmed nas ve, da so pri tabornikih prijateljstva tista, ki nas ohranjajo žive in zaradi česar vztrajamo pri tabornikih tudi, ko je težko. Pa ljubezen. Ljubezen do taborništva. Do narave.
No, in ko smo že ravno pri ljubezni … Prav posebno mesto med vsemi mednarodnimi akcijami ima zagotovo Evropski skavtski forum izobraževalnih metod v Romuniji, saj sem tam spoznala svojega moža. Tudi tabornika. Iz drugega konca Evrope. Ni čudno, da sem nekako zaljubljena v to mednarodno dimenzijo taborništva, kajne?
Vsi trenutki pa ne bi bilo pol toliko doživeti, če na koncu dneva nimaš svojih taborniških prijateljev ob sebi, s katerimi lahko v zavetju šotora podeliš, kaj vse si doživel, videl in kako lepo si se imel. In to je tisto, kar šteje.
– Katarina de Bock