V zadnjih letih je PP klub Rodu Louisa Adamiča iz Grosuplja z imenom Mastni rogljički ponovno zaživel in začel aktivno delovati. Lani smo organizirali PP tabor, na katerega smo povabili tudi PP-je iz drugih rodov po Sloveniji, letos pa se nam je v okviru projekta Erasmus Exchange na PP taboru pridružilo okoli 30 belgijskih tabornikov naših let (16–18) v spremstvu petih vodnikov, ki so z nami preživeli pet nepozabnih dni v Beli krajini.
Taborjenje. Beseda, ki tabornikom v spomin prikliče ene lepših spominov na poletje. Spominjamo se večerov ob ognju in s kitaro, spominjamo se proge preživetja in nočnih straž. Srednješolskih dni se spominjamo predvsem po tem, da smo na taborjenju skrbeli za naše male tabornike, jim pripravljali program in jim ustvarjali pravo taborniško izkušnjo.
Mi PP-ji iz Rodu Louisa Adamiča Grosuplje pa smo v zadnjih letih tudi udeleženci taborjenja. Zakaj bi samo naši člani uživali, kajne?
In če smo lani ustvarjali spomine na PP taboru s PP-ji iz drugih rodov, smo se letos v okviru Erasmus Exchange družili z belgijskimi skavti. Okoli 30 jih je v spremstvu petih vodnikov prišlo v Belo krajno.
Tabor smo komaj čakali. Saj taborniki smo le taborniki in med nami kaj dosti razlik ne bo. Samo da imamo kitaro, rutico in kroj, pa je to to.
No, že v prvem zboru, le nekaj minut po prihodu belgijske odprave v Brezov tabor, so se pokazale prve razlike med taborništvom tu in tam. Slovenci smo stali mirno, imeli smo zaprto obutev, kroje zatlačene za pas (oz. čez hlače, v primeru teliranih), okrog vratu pa rutice. Skoraj popolno nasprotje so nam bili naši gostje. Večina svojih krojev oz. taborniških srajc ni imela niti zapetih, kaj šele zatlačenih v hlače, ki so bile v kar nekaj primerih nad koleni, in tudi zaprta obutev ni bila samoumevna. Od vsega pa nas je najbolj presenetilo dejstvo, da rutk večinoma sploh niso imeli. Skozi pogovore z Belgijci smo naknadno izvedeli, da je kroj pri njih nekako tako kot pri nas rutka. Nosili so jih praktično ves čas, na njih pa so imeli navezano in našito 101 zapestnico in našitek, ki jih, mimogrede, lahko našijejo kamor koli želijo, tudi na hrbet. Tako, kot je bil za nas šok njihov kroj, pa je bila za njih največji šok novica, da bo jutranje bujenje že ob 7.30. Pri njih se namreč na taboru ne vstaja pred deveto.
Ne glede na vse smo naše razlike hitro sprejeli in se tekom tedna z velikim zanimanjem in veseljem podučili o taborništvu v Belgiji, Belgijcem pa v čim večji meri skušali prikazati naše šege in navade, tradicije. Tako so, na primer, tretji dan tabora prevzeli Belgijci in nam predstavili taborništvo pri njih.
Za začetek smo spali do približno 9.30 in tudi šotorov (seveda tudi na naše veselje) tisti dan nismo ocenjevali. Dopoldne je bilo nato rezervirano za tipične belgijske taborniške igre. Presenetljivo, ali pa tudi ne, so bile nekatere zelo podobne našim. Med drugim smo se igrali atomčke in british buldoga (le da oni ti dve igri imenujejo “atoms” in “fat Berta”). Seveda je bilo tudi nekaj iger nam povsem neznanih, a sem prepričana, da se jih bomo prihodnje leto na taboru zopet igrali in jih predstavili tudi našim mlajšim članom.
Popoldanski del programa je bil razdeljen na dva dela. Prvi del smo preživeli ob Kolpi (skupina Belgijcev, ki nas je obiskala, na svojih taborih navadno nima tušev, zato veliko časa preživijo v in ob rekah), drugi del pa je bil namenje tekmovanju v pripravi “tradicionalnih” belgijskih in slovenskih slaščic ter igranju velike igre. Grosupeljčani smo pripravili pijano nevesto, Belgijci pa sladico iz albert piškotov in sladke maslene kreme.
Naslednji, četrti dan tabora, smo vajeti v roke zopet prevzeli mi in dan posvetili taborniškim porokam s tematiko slovenskih porok. Zjutraj smo se igrali tipične slovenske taborniške igrice, čez dan postavljali mlaje ter tabor pražnje okrasili, zvečer pa poročili sedem slovensko-belgijskih parčkov. Navdušenje je bilo moč čutiti v zraku.
Med tednom nismo pozabili niti na tipično hrano na naših taborih in tekom tabora skuhali kakšen golaž in makaronflajš, pa tudi po šmornu je zadišala cela jasa. Je treba priznati … Res smo dobro jedli in nihče ni ostal lačen.
Čeprav poteka taborništvo v mnogo vidikih pri njih drugače kot pri nas (drugačni kroji, rutke, zbori, vstajanje, ocenjevanje šotorov …), nas vseeno druži osnovno poslanstvo tabornikov; skrb za naravo in sočloveka. Kljub mnogim razlikam, so se med nami spletle nepretrgljive vezi, v naših srcih pa so se ustvarili spomini, ki jih bomo zagotovo obujali in predajali na mlajše generacije še mnogo, mnogo let.
In tudi to je čar taborništva.
– Katja Štrakl