Bil je zadnji december v letu 2005. No, bolje rečeno – prve minute leta 2006, ko sem jo spoznal. Je rekla, da je Špela. S to Špelo sva padla v debato, ki se je nadaljevala še nekaj naslednjih noči, ker se je takrat izplačalo izkoristiti ‘5 tolarjev na minuto’ po polnoči. Spoznal sem, kakšen ima okus za glasbo, kaj počne, ugotovil, da že od prej vem, kdo je njen oče in med drugim, da je tabornica. Hja … Pa sem ji še jaz povedal – da sem pri škofjeloških skavtih. Ne glede na ta podatek in stalno splošno razglabljanje (če kulturno povzamem), kdo je boljši in kdo slabši, in kdo ima kakšne metode dela, sva ugotovila, da sva kar za skupaj.
Počasi in vztrajno se je začela moja družba vse bolj prepletati s taborniškimi kolegi, ki so se še bolj poglabljale z Golažijadami, z ‘biti zunanji sodelavec’ ali pa samo padalec na taborih in podobno. Rumeno-zelena rutka s črnim robom se je poslovila in na mojem vratu se je kmalu pojavila vijolična, ne dolgo za tem pa sem s kolegom Juretom Orehkom prevzel še vodenje oz. koordiniranje grč pri RSK–ju.
Ob 60-letnici RSK-ja na slavnostnem zboru ob dnevu tabornikov z Juretom nisva imela za podeliti nobene rutke, ker smo pri grčah zaradi nove, ‘oranžne podveje‘ za nekaj časa ostali brez podmladka. Še več – vsem med 21. in 26. letom smo dali možnost, da bi lahko iz vijolične rutke šli korak nazaj v oRRanžno. Nekaj se jih je za ta podvig odločilo, kar deset; nekaj, med njimi tudi Špela, pa je bilo takih, ki so želele ostati pri grčah.
In ker se v zboru podeljujejo listi, plameni, ognji, vozli … da ne bi grče ostale brez vidne vloge v zboru ob 60 letnici RSK, sem predlagal, da jim podeliva diplome – za zvestobo vijolični rutki in da bi mi to prišlo prav pri ‘še eni stvari’, ki sem mu jo opisal in bila sva sklepčna.
Sobota, 19. april 2014. Na sotočju obeh Sor pred taborniškim domom v Škofji Loki se je zbrala velika množica ljudi. Pri podeljevanju diplom nisva čisto točno vedela, kako bo vse skupaj izpadlo, sva bolj improvizirala, kot ne. Še to, ko so se dobitniki diplom (ki sploh niso vedeli, da kaj takega obstaja) postavili po vrsti, se je tako dobro izšlo, da je Špela stala na robu vrste in da je prišla na vrsto kot zadnja. Po podelitvi sem še nekaj povedal – ne vem kaj točno sem rekel, kako sem to izpeljal, ker sem imel glavo nekje v zraku, ampak sem. No, rekla je ‘ja’ – tega se spomnim – in kar naenkrat nisem imel več punce, ampak zaročenko. Par mesecev kasneje pa že ženo.
Če ne bi bilo Špele, verjetno ne bi postal tabornik, ne bi spoznal takih ljudi okoli sebe in ne bi bil zraven pri zasaditvi novega drevesa pred taborniškim domom. No, to pa je že zgodba, ki jo, kadar se sprehodimo mimo, posluša najina Ela.
– Krištof Ramovš
