Začetek in konec (no, pa tudi vse vmes) zgodbe o tečaju prve pomoči zagotovo zajema veliko adrenalina. Tako kot verjetno zgodba vsakega tečajnika v zadnjih letih se tudi moja začne s povišanim srčnim utripom ob napetem odprtju prijav na tečaj, saj se prijavna mesta zapolnijo v parih sekundah. Že to je eden od dokazov, da taborniki želimo biti pripravljeni v situacijah, ko bo nekdo potreboval našo pomoč oziroma čutimo močno odgovornost drug do drugega. S prvimi aktivnostmi na tečaju pa sem ugotovila, da je bil to šele začetek adrenalinskega potovanja. Kar pri tabornikih radi imenujemo učenje skozi delo, se na tečaju kaže kot nešteto oskrb ran, zlomov, bolezenskih stanj itd. Na tečaju nas je dobesedno za vsakim vogalom čakala nova simulacija nezgode in nova priložnost, da svoja znanja utrjujemo. Geslo tečaja bi bilo lahko »pričakuj nepričakovano«. Kakšno teoretično predavanje na tečaju tu in tam je bil pravzaprav čas, da se malo spočiješ in dobiš novo znanje, za katerega upaš, da ti bo pri naslednjem scenariju nesreče pomagalo, da boš zgledal malce manj kot kura brez glave.
Tekom temeljnega in nadaljevalnega tečaja sem se znašla v različnih situacijah, enkrat sem zmrznila in je bilo, kot da je vsa ravno slišana teorija izpuhtela iz moje glave, drugič sem bila ponosna, da mi je oskrba uspela, tretjič jezna nase, da sem nekaj tako očitnega spregledala, četrtič bila razočarana, da si nisem upala pristopiti k ponesrečencu, ker se mi ni sanjalo, kako naj mu pomagam, pa spet navdušena, da smo se kot ekipa odlično organizirali. Poleg usvajanja in utrjevanja znanja prve pomoči sem skozi tečaj spoznavala tudi sebe in svoje reakcije v stresnih situacijah. A kaj ko na koncu ugotoviš, da je ravno to namen tečaja. Da greš iz cone udobja, da premagaš strah in človeku pomagaš po najboljših močeh. Pa naj bo to z oskrbo ureznine, imobilizacijo stegnenice ali »le« pogovorom. Mislim, da je glavni cilj tečaja dosežen, če po vsakem tečaju dobimo 30 novih ljudi, ki ne bodo ostali le nemi opazovalci nezgode in bodo pristopili na pomoč. Poleg tega pa bodo bolj prepričani v svoje znanje, ker so ga imeli možnost preizkušati nemalokrat tudi v stresnih situacijah, ko ljudje kričijo okoli tebe, je vse polno dima, se čas izteka na potapljajoči se ladji ali se strop nad tabo podira.
To je izkušnja, ki jo želim kot del mentorske ekipe omogočiti tudi prihodnjim tečajnikom. Pridobiti in utrditi znanje, odkrivati načine, kako naše znanje predajati naprej tudi v širšem taborniškem ali netaborniškem krogu, premagati strahove in ob tem ustvarjati spomine, polne zabave in novih poznanstev.
– Lana Štrumbelj
