Halo, Marjan tukaj, Zveza tabornikov Slovenije (ZTS) …
Čuden občutek, ko se tako oglasiš na telefon – na začetku, potem se navadiš in je navdihujoče. Lepo je zjutraj vstati in oditi v službo z zavedanjem, da lahko nekaj prispevaš, da lahko nekomu pomagaš ustvarjati boljši svet. Saj to delamo taborniki? Pomagamo ustvarjati boljši svet.
Po več kot 40-letni taborniški karieri me je namesto zaslužene »taborniške penzije« pričakala taborniška služba. Izziv sem sprejel z obema rokama, saj je marsikaj za postoriti. Na začetku tudi z obema nogama, ker sem nekaj časa »lovil« samega sebe, da sem zbral čim več informacij, kaj vse so moje naloge, kaj vse bi se še dalo narediti in kaj vse je še možno izboljšati. Z izdatno pomočjo sodelavcev v taborniški strokovni službi in celo vrsto zagnanih prostovoljcev je ta naloga nekoliko lažja. Seveda pa za vsem tem stoji še več tisoč prostovoljcev, ki so ravno tako zaslužni za naš razvoj in napredek. ZTS nismo samo »zaposleni v pisarni«, čeprav smo res kar precej zaposleni, saj so pričakovanja, kaj vse bi se dalo narediti, kar visoka. In prav je tako, saj skupaj zmoremo velike stvari. ZTS niso izvoljeni funkcionarji in ZTS ni izvršni odbor. ZTS smo vsi člani taborniškega gibanja, še posebej pa naši vodniki, načelniki, starešine in ostali prostovoljci. Zato je potrebno veliko zaupanje v tiste, ki smo jim naložili posamezne naloge. Tako, kot zaupamo otroke vodnikom (mladim), vodenje rodov načelnikom (mladim), upravljanje z izjemnim bogastvom rodov (človeškimi in materialnimi viri) starešinam (še vedno mladim), zaupajmo izvoljenim organom (mladim) na vseh nivojih naše organizacije, da opravijo svoje delo. Saj smo mladinska organizacija. Tisti z izkušnjami jim stopimo za hrbet in jim pomagajmo. Skupaj zmoremo (skoraj) vse.
Zdaj iz »pisarne«, kot v taborniškem slengu imenujemo strokovno službo, šele zares spoznavam razsežnost in kompleksnost delovanja naše velike organizacije. Ko vidim, kako se vsak rod posebej trudi za svoj obstoj in čim bolj uspešno delovanje, kako vsak vodja projekta, akcije, pravzaprav vsak posameznik, ki je prostovoljno prevzel neko nalogo, to tudi z veseljem opravlja, mi je v zadovoljstvo, da lahko po svojih močeh prispevam in pomagam. Vesel sem, da sem dobil to priložnost.
Po več kot 70-letni zgodovini Zveze tabornikov Slovenije je prav, da pogledamo, kaj vse smo že dosegli, kaj vse smo že ustvarili in se zahvalimo vsem našim predhodnikom za pridobljeno čast, zaupanje in druge vrednote. A prav je tudi, da se ozremo v prihodnost in predamo vsem našim otrokom organizacijo v čim boljši kondiciji, da jo bodo lahko razvijali še naprej.
– Marjan Hrovat
