Moj prvi kreativni stik s taborniki se je začel na JPN vodniškem tečaju 2011 v Jagodju pri Izoli. Tabornikom sem se pridružila v tem istem poletju – kak dan ali dva sem potrebovala, da sem se privadila na vse interne forice, na malce čudne šege in navade, takoj za tem pa sem tabornike vzela za svoje. Spomnim se občutka, da mi je bilo na taboru že hitro zares domače – gozd, šotori, spanje pod zvezdami, kurjenje ognjev in raziskovanje divjine so bile sicer moje priljubljene aktivnosti še preden sem postala tabornica – in tako krasno se mi je zdelo, da je to mogoče početi »profesionalno«!
Vodniški tečaj me je kot novopečeno tabornico res očaral – karkoli dodam na tej točki bo verjetno zvenelo pocukrano. V prejemanju znanja sem uživala, ga vedno znova sestavljala v sebi smiselne celote in ga uporabljala kot velik navdih pri sestavljanju letnega programa za svoj vod, ki mi je bil zaupan še isto leto. Vodniško delo mi je poleg številnih prijateljstev in užitka pri spremljanju svojih članov skozi odraščanje prvič dalo tudi občutek svobode pri ustvarjanju. Ko zdaj razmišljam za nazaj, vem, da sem se prav pri tabornikih naučila ustvarjanja in iskanja novih možnosti znotraj danih okvirjev, kar mi je še danes v navdih pri delu.
Po končani gimnaziji sem imela tudi zaradi taborništva toliko različnih interesov, da je bila odločitev za študij kar težka – nazadnje sem se dan pred zaključkom vpisa odločila za študij grafičnih in interaktivnih komunikacij. In prve priložnosti za preizkušanje svojih oblikovalskih veščin sem dobila prav pri tabornikih! Moj prvi oblikovalski projekt je bilo snovanje celostne grafične podobe za ROT 2015. Vsi takratni udeleženci se gotovo spomnite verjetno edinega pravokotnega taborniškega našitka v zgodovini taborniških našitkov, ki je bil vrh vsega tudi precej velik in so si ga mnogi prirezovali, da so ga uspeli umestiti na svoje kroje … (to je opravičilo vsem prizadetim v borbah z odvečno kvadraturo našitka in hkrati opomnik, da nobene cvetlice ne zrastejo, če ne nalagamo dreka na gredice, hihi).
Taborništvo je bilo moj prvi oblikovalski peskovnik. Od ustvarjanja plakatov in letakov za vpise, »podob« za taborjenja in zimovanja, rodovih hudijev, ilustriranja in oblikovanja za revijo Tabor, do oblikovanja vstopnic za PP akcijo kino pod zvezdami (ker najpomembnejše so dobro premišljene malenkosti), pa do sovodenja modula oblikovalca na Megamodulu, kjer sem skupaj s somentorico Petro Grmek in z udeleženci vedno znova odkrivala, kako carsko orodje, metoda in filozofija je (grafično) oblikovanje in kako neverjetno učinkovito je ne samo za oblikovanje vizualnih sporočil, temveč predvsem za oblikovanje skupnosti. Spomnim se, kako se je eden izmed Megamodulov čisto neplanirano spreobrnil v ogromno tovarno kreativnosti – oblikovalci smo za video modul izdelovali filmske plakate, glasbeniki so izdali CD in oblikovalci smo jim oblikovali in natisnili ovitke, kuharji so potrebovali jedilnike, zato smo šli takoj na delo … eksperimentirali smo z ročnim tiskom na tekstil, s premišljenimi intervencijami smo skupne prostore udeležencem delali zanimive, zabavne in še bolj bivanju prijazne. Ob vsem tem pa je bilo najbolj pomembno to, da smo delovali kot ekipa; da smo se spodbujali in podpirali; da smo delali dobro za druge.
Ko sem začela pisati ta tekst, nisem še čisto vedela, kam me bo zapeljal. To je love story o taborništvu in (grafičnem) oblikovanju, o vsakem posebej in o obeh skupaj. Je ljubezenska zgodba o kreativnosti, ki teče skozi oba. Taborništvo mi je dalo prostor za raziskovanje in razvijanje lastne kreativnosti ter mi hkrati pokazalo, da se najbolj kreativni prebliski vedno zgodijo skozi refleksijo, pogovor in delo z drugimi.
P.S.: Če te zanima več, lahko moje (netaborniške) projekte najdeš na http://www.masapusnik.com.
– Maša Pušnik
