Debele dežne kaplje so še vedno padale na platno moje savice. Slišal sem jih v polsnu, saj me je dežurni predramil, ko je že začel svoj glasni obhod in budil vodnike. »Ura je pol, čez 5 minut imamo sestanek, dajmo, dajmo!« je odmevalo nekje v ušesih. Polna zavest pa še ni prišla. Kot tudi ne razumevanje, kaj še je povedal dežurni.
Že cel prejšnji dan in še celo noč je ulivalo, kot da bi se utrgal oblak. Taki dnevi so še posebej velik izziv na MČ taborjenjih, saj je treba globoko seči v malho zanimivih dežnih aktivnosti in mulčke zaposliti vse ure dneva v tesnem štabnem šotoru. Vodstvo mora biti kar najboljše volje, da polovi vse zoprnije, ki gredo v zrak, ko je na tako majhnem prostoru nekaj deset ljudi. Ampak nam je uspelo! Še posebej krst, ko moča in blato nista nadloga, ampak najboljši rekvizit!
Pa smo se v vodstvu malo sprostili, ko so bili taboreči zadovoljni in na varnem v šotorih, in poklepetali pozno v noč. In se tudi malo spraševali, če se misli dež kaj umiriti.
Zdaj nič več v daljavi, ampak z glavo skozi planke, dežurni nič kaj tiho: »Matiiiic, vstani, hitro, večni ogenj je pod vodo!« Folklora ob bujenju ostalega vodstva s strani dežurnega je bila vedno zabavna. Čeprav utrujeni od hudega tempa tabora, doživetij in premalo spanca, smo vedno vsi vstali pravočasno. Nihče ni nikoli zatajil, saj je bila zavest, zakaj smo tam, vedno najmočnejša. »Ja, ja, saj bom vstal, no! Samo kaj bolj izvirnega bi se pa že lahko spomnil. Večni ogenj je pod vodo … ha ha.«
Ko sem bos stopil ven in me je spet začelo močiti, med prste pa je prigomazelo blato, sem videl da tokrat ni bil hec: večni ogenj je bil dejansko pod vodo, gladina reke Kolpe pa še kake tri metre stran od spodnje vrste šotorov, kjer so spali MČki. O, ti mater!
Krizni sestanek, grenka kava, plan: če se v tričetrt ure gladina ne začne nižati, gremo! Seveda se ni. Zbor, obveščanje, zajtrk, ekspresno pakiranje, mobitelov še ni bilo, zato kar lepo peš v vas, naročit avtobus, obvestit starše po radiu, traktor za prtljago, podiranje šotorov in v breg z njimi, da jih ne odnese… sedem noro adrenalinskih ur, ko smo delovali kot dobro naoljen stroj. Vsi smo bili prvič v taki situaciji, nihče ni bil treniran za nič od tega. Zakaj, kako nam je uspelo? Zato, ker smo bili tako vzgojeni!
Nikoli ne bom pozabil občutka vznemirjenja, ko sem prvič bral nov Program za mlade. Takoj sem začutil, da gre za nekaj velikega, nekaj odličnega, prelomnega. Hvaležen sem, da sem bil izbran med tiste, ki smo bili v prvih vrstah spremembe programske doktrine. Ko smo, zelo poenostavljeno, »kaj« zamenjali za »zakaj«. Ni šlo čisto gladko, ne prej, ne potem. Ampak tudi to nam je uspelo!
Vsakič znova sem navdušen nad tem, da taborniški pristop vedno deluje. Vedno! Do globin, ki jih lahko odkrivamo spet in spet – vsak zase ali skupaj. Življenje je sestavljeno iz mnogih poti in zdi se, da se pogosto vrnemo na začetek. In res se! Kar je lepega pri tabornikih, ko se to zgodi, je to, da nikoli nismo sami in da imamo na voljo orodja, ki nam lahko pomagajo, da nam bo šlo tokrat bolje, ko gremo znova na pot. Poleg metode kot take so verjetno najpomembnejše taborniško orodje vzgojni cilji, na koncu katerih je svetel, bleščeč in nedosegljiv: vzgojni ideal. Ta je lahko vedno svetilnik za vsakogar. Najbolj ga rabimo, ko je težko, ko se zdi vse temno in ko nemoč kljuva od znotraj. Vzgojni cilji pa so kot lučke, ki osvetljujejo pot, da ne skrenemo z nje. V sebi nosijo zelo lepe predloge, ki nam rišejo možnosti, kakšni posamezniki bi radi postali in tudi v kakšne ljudi želimo vzgajati naše mlajše.
Da nisi sam, ko je težko in da imaš lahko vero v to, da po dežju vedno posije sonce, je nekaj, kar potrebuje vsak. Lepota taborništva je v tem, da oboje kar nekako vsebuje. Tako je tudi tistega dne na nas posijalo sonce. Pravzaprav je pripekalo kot v kotlu, že ko smo MČke spravljali v avtobus. Umazani, izmučeni in lačni, a neskončno zadovoljni, da smo naredili dobro, smo se vračali v tabor sušit opremo. Takrat kar nekaj dni in potem še mnogokrat sem razmišljal, kaj vse bi lahko šlo narobe tisti dan. Ojoj! Pa ni, ker smo bili tam ljudje, točno taki, kot smo bili … In k temu, da smo bili taki, je veliko pripomogla taborniška vzgoja.
Izkoristimo dejstvo, da deluje! Uporabimo to najmočnejše orodje, s pomočjo katerega lahko klešemo dobre ljudi! Kar tako, nalašč! Zato ker lahko.
– Matic Stergar