Berem elektronsko pošto. Taborniška pošta. Uaa, kaj pa je to? Vabijo me, da napišem prispevek. Taborniki še niso pozabili name in jaz seveda ne bom nikoli na njih. Vedno bom del te zgodbe.
Preden se lotim pisanja, pogledam, kaj je že napisanega. Šele sedaj se zavem, v kako zelo velike čevlje sem se določila, da vstopim. Bo zalogaj. Prispevki, ki so že napisani, so namreč polni navdiha in pozitivne energije. Vendar je tudi moja misel o taborništvu polna navdiha in pozitivne energije. Torej verjamem, da bo nekako že šlo. Ja, tudi tega sem se naučila pri tabornikih.
Zakaj pravzaprav pišem ta članek ta trenutek? Izbiram med pospravljam stanovanja in pisanjem članka. Pisanje je na moč bolj zabavno in prijetno, kot pospravljanje. O tem ni dvoma. In ja, potrebujem pozitivno energijo, ki jo prinaša že sama misel na taborništvo.
Zakaj taborništvo?
Morda največ pove izkušnja s strani mene kot mame taborniških otrok. Moja takrat srednješolska hči je dobila zeleno luč, da se udeleži akcije, ki so jo organizirali taborniki in hkrati rdečo luč oz. omejitve za žur, na katerega se je namenila s sošolci. Seveda je protestirala, sicer ne bi bila najstnica. Po nekaj izmenjanih stavkih me vpraša: »Zakaj mi vedno pustiš, da grem s taborniki, sicer pa imam omejitve?« Odgovor je jasen: »Ker vem, da znate taborniki poskrbeti drug za drugega in da boste skupaj znali reagirati v situacijah, ki bodo morda kritične.« Nikakor si ne zatiskam oči, da pri tabornikih ne bi izkusila vsega potrebnega ali manj potrebnega kar prinaša najstniško obdobje, a vem, da se bodo izkušnje končale dobro. Ena najboljših stvari pri taborništvu je, da taborniki vedno poskrbijo drug za drugega, da starejši z enim očesom gledajo na mlajše in da znajo najti pomoč, če/ko je ta potrebna.
In še ena s strani mame tabornice.
Hči je že sedmo leto vodnica. Njeni so seveda že GG-ji. Je vzorna vodnica, se trudi, išče rešitve, dobre ideje … Se jezi: » Ti moji ‘tamali’, nič si ne zapomnijo, vse je treba petkrat povedat, ne vem, kaj naj naredim, da jih bom motivirala, pa tako težko so tiho, le redko pridejo točno …« In sedaj vprašanje: »Kaj naj naredim? Imaš kakšno idejo?« Jaz se smejim in se veselim, da na ta način spoznava in usvaja veščine odgovornosti, dela z mlajšimi, da je potrebno vztrajati, iskati nove rešitve in sodelovati. To prinaša najboljše rešitve. Veselim se tudi situacije, ko bom morda že čez nekaj trenutkov v domačem logu jaz v vlogi vodnice in ona v vlogi člana voda. Bova morda lažje našli rešitve.
Taborništvo sem izkusila kot otrok od murenčkov dalje v socialističnih časih. Po daljšem premoru sem se v taborništvo ponovno vključila oz. aktivno sodelovala kot mama in kot tabornica. Izkušenj je nešteto.
Maja 2022 je Rod Enajsta šola Vrhnika praznoval 10-letnico delovanja. Lahko bi rekli, da je moj otrok praznoval 10 let. Tako se je namreč izrazila ena izmed mam, ki je prisostvovala na prireditvi. Neskončno ponosna sem se odpravila na prireditev. In ko je sedanji načelnik REŠ Mark Dolenšek povedal, da so taborniki na Vrhniki del zgodbe celotne vrhniške skupnosti, da skupaj z drugimi društvi v kraju ustvarjajo boljši svet, sem rekla, evo, to je to. Zmagali smo! Pot je prava. Tako bi si namreč želela, da bi delovala celotna naša družba.
Ko smo stopili v akcijo in začeli ustanavljati REŠ, je bil to kar velik izziv. Še dobro, da sta bila moja otroka člana Rodu Srnjak (RS) iz Logatca, čigar člani so bili pripravljeni priskočiti na pomoč. Za ustanovitev rodu smo potrebovali vključenost v taborništvo in pa nekoga, ki bo vse skupaj vodil. Za izkušanje taborništva so poskrbeli v RS in seveda kasneje tudi drugi rodovi, jaz pa sem vsaj v začetku vse organizirala. Naslednja tri leta je bilo veliko mojega prostega časa namenjenega tabornikom. Zame je bil največji izziv, kako jih usmerjati, sodelovati in jim hkrati pustiti proste roke. Izziv je bil toliko večji, saj sem bila še nekaj dni nazaj njihova učiteljica fizike, sedaj pa smo se kar tikali in odnos je bil povsem drugačen.
In zakaj se pravzaprav vedno rada vrnem k taborništvu?
Ker taborniki učijo za življenje, ker dopuščajo napake kot nekaj, kar je samoumevno v procesu življenja, ker dopuščajo različnost, sprejemajo vsakogar. Nudijo možnost, da najdeš sebe na različnih področjih življenja, da stkeš prijateljstva, najdeš oporo in se učiš pomagati drugim ter veš, da bodo drugi pomagali tebi. Kot aktiven tabornik pridobiš samozavest, postaneš samostojen, se naučiš sprejemati odgovornost in se naučiš svoje ideje spravljati v prakso. Naučiš se poiskati enostavne rešitve.
– Meta Trček