Že skoraj od začetka sem član Rodu svobodnega Kamnitnika Škofja Loka, ki je nastal leta 1954. Moja generacija ni bila prva generacija tabornikov v Škofji Loki, je pa prišla kmalu za generacijo Rudolfa Wöllej a, ki kasneje postane tudi načelnik ZTS. Tistega leta Rudolf za taborništvo navduši skupino gimnazijcev, ki tvorijo jedro rodu. Za razvoj taborništva v Škofji Loki so bile pomembne predvsem družine Gantar, Pogačnik in Čepin – zadnji so prispevali največ. Jaz se tabornikom pri svojih 15 letih pridružim leta 1958, ko starejših pri tabornikih skoraj ni bilo več.
Istega leta se tabornikom pridružim že na poletnem taborjenju v Fažani. Takrat se najbolj spomnim, da so za vodstvo kupovali lepe, rumene melone. Zvečer so jih narezali, posuli s sladkorjem in dodali nekaj kapljic ruma – pravo doživetje! Sicer smo taborili poleg morja, kjer smo si tudi umivali zobe, saj vode za umivanje nismo imeli. Leto kasneje v Fažani nismo več taborili, saj so začeli graditi vojaški objekt. Nekaj časa so blizu nas v Fažani taborili tudi taborniki Rodu stražnih ognjev iz Kranja, s katerimi smo uspešno sodelovali.
Moj prvi vod so bili Sivi volkovi, ki so bili štiri leta mlajši od mene, niso pa bili edini, katerim sem bil vodnik.
Leta 1962 smo se začeli v Škofji Loki pogovarjati, da taborniki potrebujemo svoje prostore. Do tedaj smo sestankovali v Domu zveze borcev, še prej pa na Blaževi ulici. Naša želja je bila dobiti območje Krevsovega otoka (op. u. otok na Sori nasproti Gimnazije Škofja Loka), nato smo se zanimali za območje bivšega smetišča na sotočju Sor in taborniško dolino (gozd za škofjeloškim gradom), ampak neuspešno. Nekaj časa pozneje je na Studencu, blizu sotočja Sor v Škofji Loki pogorela hiša. Z občino smo se uspešno dogovorili, da si lahko taborniki tam postavimo taborniški dom. Začeli smo sami, brez pomoči gradbenikov – jaz, Matjaž Čepin in Škarabot Jože. Ko so starejši taborniki videli naše začetke, se je začelo delati hitreje.
Leta 1965 sem se začel ukvarjati z zvezo tabornikov občine v Škofji Loki (ZTOB). Slikar Berko je s taborništvom navdušil gimnazijce v Železnikih, jaz sem vodil tabornike v Žireh in Gorenji vasi, na Trati pa smo ustanovili Četo belih šotorov. Vseeno se je taborništvo takrat najbolj razvilo v Škofji Loki.
Leta 1970 je na Bledu potekal zlet zveze tabornikov Jugoslavije, kjer sem skrbel za organizacijo državnega orientacijskega tekmovanja. Od takrat naprej sem več kot deset let organiziral ROT in STPM.
Do leta 1980 se je taborništvo v Škofji Loki dobro razvijalo – poleti smo imeli tudi osem izmen taborjenj, od tega tri šolske in eno športno. Na Pokljuki smo organizirali kadrovski tabor, kjer smo se učili orientacije in življenja v naravi.
Po Fažani smo začeli taboriti ob Kolpi, kjer se je dalo izvesti več programa in tabornih objektov (npr. večni ogenj). Najprej smo taborili pri Vinici, kasneje pa v Fučkovcih.
Kasneje sem navezal tudi stike s taborniško enoto iz Kopenhagna. Skupaj smo odšli na njihov nacionalni jamboree na Dansko.
Leta 1988 je v Medvodah potekal zlet ZTS, kamor sem prišel na obisk in dal pobudo, da je treba v organizaciji narediti spremembe. Enako sem kasneje predlagal še v Ljubljani na zvezi, kmalu pa je nastala tudi delovna skupina. Natančno sem spoznal sistem ameriških in angleških skavtskih organizacij in postavil idejo za sistem pri nas, kar sem predstavil na posvetu ZTS na Soriški planini. Organizaciji morata biti pomembna narava in program. Kmalu se je v Ljubljani odvila skupščina, ki je bila volilna. Razhajali smo se v ideji, ali se priključiti svetovnemu skavtstvu ali ne. Simončič, ki me je premagal za dva glasova, je postal starešina ZTS, jaz pa sem postal odgovoren za program.
Kasneje sva z Ivom Štajdoharjem ogromno potovala po Sloveniji in tabornike prepričevala, da se vključimo v WOSM. Organizirala sva sestanke z vodstvi lokalnih taborniških društev in v dveh, treh letih obdelala celotno državo.
Leta 1992 postanem načelnik ZTS, kar ostanem do leta 2000. Dve leti kasneje, 1994, je WOSM potrdil, da nas hoče medse. Jaz in Andrej Tavčar, takrat načelnik za mednarodno dejavnost, sva se udeležila dveh zaporednih svetovnih skavtskih konferenc, najprej v Bangkoku, nato še v Oslu.
Kmalu po tem, ko postanem načelnik, organiziramo prvi tečaj za vodje. Po vzoru Italijanov smo imeli vsebine inštruktorskih tečajev že dodelane. Kurikulume smo prilagodili skupaj z Ivom in njegovo ženo, vsako leto pa smo na tečaj tudi povabili tuje inštruktorje. Kmalu uvedeno temeljni in nadaljevalni tečaj – Gozdna šola zaživi!
Taborništvo je zame način življenja, saj tabornik si ali pa nisi. Ne moreš imeti samo sestankov in si že tabornik. Moraš tudi živeti tako.
Slovenski taborniki smo po svoje zelo drzni. Nam je nekaj običajnega, da mladi prevzemajo odgovornost za mlajše tabornike in za njih pripravljajo program. Je s tem kaj narobe? Ne. Zakaj? Ker otroke že od vsega začetka navajamo, da morajo paziti sami nase. Imeli smo veliko taborjenj, ampak malo nesreč. Otroci so vedeli, da morajo paziti sami nase. Na konferenci v Oslu smo se takrat pogovarjali, ali lahko otroci plezajo na drevo ali ne. Rekel sem, da lahko. Otrok se lahko se poškoduje, ampak je to izkušnja. To je način vzgoje, iz katere se bo otrok naučil največ.
Zanimivo se mi zdi, kako veliko organizacij danes ponuja plačljive počitnice za otroke, nam pa je samoumevno, da naši prostovoljci niso plačani. Včasih smo na taborjenjih plačevali samo kuharico. In to je bistvo tabornikov – prostovoljstvo.
Preživljanje lepih dni v naravi brez tehničnih pomagal pa je zame še vedno najlepši del taborništva. Otroci so danes še vedno isti, le da letos zaradi okoliščin še bolj pogrešajo stik. Težje jih je navdušiti za naravo, ko pa jih enkrat navdušiš, njihovo navdušenje ne bo minilo. Zato uživajte v naravi. Ko si enkrat star 15 ali 16 let, se ne bati prevzeti odgovornosti!
– Milko Okorn, dolgoletni član Rodu svobodnega Kamnitnika Škofja Loka, bivši načelnik ZTS
Zgodba je nastala na podlagi intervjuja, ki sta ga z Milkotom Okornom izvedla Rok Šarić in Jaka Perme, oba člana Rodu svobodnega Kamnitnika Škofja Loka.
