Taborništvo je en sam izziv. Hote ali nehote skačeš iz enega v drugega, ne da bi to zaznal ali pa si priznal. Pri tem te vsak tak izziv gradi kot osebo. Tega na začetku seveda ne prepoznaš, ampak kar nekaj let pozneje ti postane jasno, da so te taborniki nepovratno zaznamovali – seveda v pozitivnem smislu.
Prvi resni začetni izziv pri tabornikih je bil (in je še vedno) povezan s prilagajanjem na okolje, ki ga do takrat nisi poznal. Če izpustimo nekaj urne in enodnevne dogodivščine (vodovi sestanki in ostale dnevne aktivnosti), ko konec prvega taborniškega leta kot majhen otrok prideš na tabor, kjer te ponoči od črnočrne divjine loči le malce šotorskega platna. Če imaš srečo, v kuhinji kuhalnico vrti nekdo, ki se s to nalogo ne srečuje prvič in je hrana spodobna, če že ni dobra. In pa seveda urejena latrina, ki je pred tem skoraj zagotovo nisi srečal. Ob tem vsi (od tvojega vodnika navzgor) potihem računajo s tem, da si samo “pomanjšana skoraj odrasla oseba”, ki zna skoraj sama poskrbeti zase. Ta začetni izziv je šel z leti seveda tudi pri tabornikih v korak s časom – namesto latrin so sedaj bolj ali manj čista plastična kemična stranišča. 🙂 Vse drugo pa ostaja enako.
Ko kot otrok rasteš, rastejo tudi izzivi pri tabornikih. Vse več je samostojnih nalog, vse bolj si odvisen od svoje spretnosti in tistih, ki jih premorejo člani tvojega voda. Naučiš se delati v ekipi in skupaj premagovati ovire, ki ti skočijo na pot – kako postaviti bivak, da ne boš ponoči moker, kako se iz izgubljenosti v gozdu ali med obilico vrtačami spet povrneš na neko točko, ki jo znaš pokazati na zemljevidu, ali kako za k obari ali gobovi juhi skuhati instant ajdove žgance, ki ne bodo na las podobni gmoti sive gline.
Potem pa preskok – postaneš vodnik. Kar naenkrat nisi več “sam zase”, ampak si sam v množici majhnih otrok, ki ti zaupajo do neba in nazaj, v “malce” manjšem obsegu tudi njihovi starši. Komunikacija s slednjimi je sploh izziv, ker moraš nekoga, ki je od tebe (samo :)) dva- do trikrat starejši, prepričati, da držiš v rokah vse niti. Že vsakotedenski sestanek je po svoje manjši izziv, saj je treba pripraviti kar se da zanimiv program za otroke, ki jih bo zaposlil do te mere, da bodo imeli čim manj časa za razmišljanje o čem drugem – če ti to ne uspe, se seveda domislijo kakšne vragolije, ki ti tvojo idejo o mirnem vodovem sestanku vsaj deloma postavi na glavo.
Otroci tvojega voda se starajo, z njimi tudi ti. Fino se ti zdi, ko vidiš, da si jih nečesa naučil. Če uspejo doseči dobro uvrstitev na kakšnem tekmovanju, je zadovoljstvo obojestransko – oni se takrat nevede ujamejo v kolesje iskanja novih izzivov pri tabornikih, ti pa si zadovoljen, ker v svojem delu vidiš smisel. Ampak bistvo odkriješ šele kar nekaj let pozneje. Takrat, ko ugotoviš, da je vodništvo pravzaprav priprava na starševsko vlogo. Ko imaš svojega otroka in spoznaš, da si kot vodnik v resnici samo treniral na “sposojenih” otrocih. 🙂
Med opravljanjem vodniške funkcije prevzameš še kakšno, ki jo nudi vrtiček – okolje tvojega rodu. Če prevzameš načelniško funkcijo, si hočeš nočeš malce prisiljen pogledati čez planke, kaj se dogaja še na drugih vrtičkih. Super je, ker na vsakem vrtu raste kaj dobrega – če se znaš obrniti, lahko “narabutaš” cel koš različnih idej, ki jih potem uporabiš v svojem rodu. Poleg tega pa kot vodja rodu dobiš tudi “svojo” prvo tajnico ali tajnika. Zelo malo je ljudi, ki se lahko ponašajo s tem pri tej starosti.
Tam nekje med sredino dvajsetih in začetkom tridesetih let se ti prične svitati, da so ti taborniki nastavili azimut življenja. Zato se ti zdi pošteno, da kaj od tega tudi vrneš. In to, kljub temu da si svoj vod že pripeljal do tega, da so “tvoji” otroci zdaj vodniki naslednjih nadobudni generaciji. Ugotoviš, da želiš naslednjim generacijam omogočiti to neformalno univerzo, ki ji pravimo taborništvo. Ok, mogoče ravno zaradi taborniške univerze malce trpi tista, ki jo uradno priznava naša družba, ampak to te takrat ne moti kaj preveč.
Ne pustiš se motiti in čeprav si prilezel že zelo visoko po lestvi in si v to vložil nešteto ur prostovoljnega dela, plezaš naprej.
Ena od možnosti je, da se lotiš katerega od projektov, ki jih nikoli ne zmanjka. Ti so lahko izobraževalne narave (umestitev znanj v okvir šolskega načrta, veščine, vsebine vodniških tečajev ipd.), lahko so bolj tehnični (prenova Gozdne šole, baza članstva …), usmerjeni v odnose z javnostmi (sodelovanje pri nastajanju revije Tabor, dodajanje vsebin na družbena omrežja …) ali kaj bolj megalomanskega, kot je organizacija aktivnosti ob obletnicah ZTS, zleta ali še kaj višje letečega, kot je bila recimo Svetovna skavtska konferenca, kjer smo taborniki gostili prijatelje iz skoraj 120 držav sveta. Vsak od projektov tako ali drugače vpliva na delovanje organizacije in tudi tebe. Za marsikateri projekt se izkaže, da profiji s tega področja rečejo “to ni mogoče”, ampak na koncu samo z odprtimi usti gledajo, česa so zmožni taborniki – prostovoljci.
Druga možnost je, da (poleg projektov – odvisno od tega, koliko časa lahko nameniš tabornikom) prevzameš vodenje skupin, komisij ali kakšnih drugih organov na regionalni ali nacionalni ravni. Trudiš se zagotoviti čim boljšo osnovo za izvajanje taborništva na vseh ravneh organizacije. To v resnici ni ravno najlažje, saj je v organizaciji najmanj toliko različnih mnenj, kot je rodov, se pravi malce manj kot sto. V resnici jih je še bistveno, bistveno več. Vsak krt ima na prej omenjenem rodovem vrtičku seveda svoje mnenje. In od njega ne odstopa niti za pol krtine.
Kot vodja moraš znati povezati različne ljudi in znanja, da je končni rezultat kar se da dober. Pri tem ne smeš pozabiti, da smo vsi prostovoljci z različnimi cilji in različno odmerjeno količino prostega časa, ki ga lahko namenimo taborništvu. Včasih se ti pri usklajevanju vsega tega zazdi, da so kakšni sestanki poosebljena potrata časa. Kasneje pa ugotoviš, da si se kljub slabi volji tudi pri najbolj dolgočasnem sestanku nečesa naučil in da je tvoj kamenček v mozaiku vseeno doprinesel k boljši skupni sliki. Spoznaš tudi, da so ti ravno vsi ti sestanki omogočili, da si v službi (ja, zdaj smo že tako stari, da smo v resnih službah :)) bistveno bolj iznajdljiv in učinkovit, kar ti priznava tudi tvoja okolica. Čeprav ne verjamejo, da so za vse to “krivi” taborniki.
Taborništvo je en sam izziv. Izziv, ki ustvarja boljšega človeka. Izziv, ki ustvarja boljši svet.
– Miha Maček – Muc