Na vlaku sem in poskusim pisati svojo zgodbo ob 70-letnici Zveze tabornikov Slovenije en mesec po roku. Naloga se mi zdi še toliko težja, saj nisem kot ponavadi omejena s temo, s tem, da naj napišem prijeten dopis, uvodnik, mnenje ali morda obvestilo za starše.
Še dobro, da so obstajali časi brez signala, družbenih omrežij in z neumnejšimi telefoni, da starši niso izvedeli vseh nevarnosti, ki so pretile njihovim otrokom. Niso izvedeli, da smo se na taborjenju takrat še kot najstarejši MČ-ji (medvedki in čebelice) z bivaka morali vrniti predčasno, saj sta bila dež in nevihta prehuda. Vrnitev sredi noči pa epska – zaviti v šotorke, od katerih je teklo, v gruči, sestavljeni iz nahrbtnikov, polivinila, lopat, sekir in tabornikov, smo nekaj po polnoči vstopili v taborni prostor, še vedno kot veleva tradicija nesoč drva in srečni, ker smo preživeli … Ob merjenju temperature in tekmovanju v tem, kdo je bolj podhlajen, so hrenovke upravičile svoj sloves najizjemnejše taborniške hrane. Z leti spoznaš, da je treba hrenovkam nameniti več pozornosti, bivakom pa manj. Tako se zgodi, da si postaviš savico dva metra od tabornega prostora in cel dan nameniš pripravi hrenovk na sto in en način. Ali sem se razen obskurnih veščin pri tabornikih naučila sploh še kaj uporabnega?
Ja, taborniki so mi gotovo dali posebne vaje v slogu ali bolje rečeno, me urijo v komuniciranju že vsaj ducat let. Prav toliko let bo tudi, odkar sem vodnica. To je poglavje življenja, ki ga vsak, ki ga ne živi, zamudi za vekomaj. Poglavje, ko ne krotiš le svojih dopaminskih izbruhov, ampak tudi sedem človeških mladičev, ki so ponavadi le nekaj let mlajši od tebe. Ki jih lahko vzgajaš s tem, da se jim pustiš, da oni vzgajajo tebe, in je vaša učiteljica narava. Šele kasneje spoznaš, da je sreča največja sopotnica hrabrih, predvsem pa mladih.
Ja, taborniki so mi dali odraščanje, dali so mi pa tudi otroštvo. Prvo večdnevno (skoraj) samostojno potovanje (kjer se naučiš, da sta vedno samo dva ovinka in vsak cilj je oddaljen le dobrih pet minut), prvo učenje iz izkušnje, prvo delo v skupini (in nastane vodova zastavica), prvo vodenje, prvo bedarijo (se greš kopat, ko se ne smeš, in dobiš taborniško ime Vidra), prvo domotožje, prvo pripadnost, pa tudi prvi poljub … Taborništvo je dejavnost, ki je prerasla v tradicijo in dolžnost. Gibanje, zaradi katerega vem, da je na svetu več kot polovica dejanj dobrih.
Ja, taborniki so mi dali potrditev, ki mi je omogočila, da sem uspešna. Da se znajdem, da lahko rečem, da je tabornika v službi vsakdo vesel. Da je vsako novo okolje priložnost. Naučili so me, kako upravljati s časom, da si vedno lahko naložiš na grbo preveč stvari, da se ti dogodki v koledarčku brez problema prekrivajo, saj bo gotovo kaj odpadlo ali pa boš pač na dveh videokonferencah hkrati. Dali so mi skupnost, ki si zaupa in skupaj raste.
In ja, taborniki so mi dali plemenite, radovedne, čudovite posameznike in posameznice, ki so vzor in upanje boljšega sveta. Trmaste in srčne ljudi, ki poznajo rešitev za vsak problem, ker pač problemov ni, saj so le izzivi. Ki odgovorno pristopajo k reševanju težav s tolikšno solidarnostjo, da v reševanje vedno potegnejo še par prijateljev. S svojo angažiranostjo poskrbijo, da so trn v peti nepridipravim. So avtonomni posamezniki, ki se jih splača imeti v imeniku ali še bolje na pijači, saj nikoli ne veš, če bo treba skočiti čez noč do Pariza.
Na vlak taborništva sem vstopila, ko je to praznovalo v Sloveniji abrahama. Od takrat do danes je preteklo že veliko vode, vendar oba nisva nič manj iskriva. Nosiva in piševa zgodbe drug drugega. Sama se ob tej priložnosti zahvaljujem vsakemu, ki vse te zgodbe ustvarja, jih je ustvarjal in jih bo ustvarjal tudi, ko bo nastajajoči zbornik postal zgodovina prednikov in pozabljen zapis tistih, ki so svet pustili za sabo boljši, kot so ga prejeli.
P.S. Z vlakom iz začetka se ni zgodilo nič posebnega, če kdo še vedno bere, varno smo prišli do Pivke in to praktično brez zamude! Je 1. april 2022 slučajno prebujenje slovenskega javnega prometa?
– Neža M. Slosar, načelnica ZTS za odnose z javnostmi
