Prihodnje leto bo dvajset let, odkar sem se iz nadobudne GG-jke prelevila v prostovoljko pri mariborski XI. SNOUB. Celo poletje 2003 sem ob grizljanju grisinov na sončno obsijanem balkonu študirala gradiva za vodniški tečaj (Jalnove Bobre – branje romana na več kot 600 straneh, da napredujem pri tabornikih? Ali obstaja kaj lepšega?) in v jeseni sem z veliko vznemirjenja prevzela svoj prvi vod MČ-jev.
Od takrat naprej sem vodila še GG-je in PP-je. Kot taborniška propagandistka sem si izmišljevala nove in nove načine za promocijo taborništva, številnih ZOT-ov, dveh ROT-ov, svetovne skavtske konference, da so me poznali mnogi novinarji še preden sem končala gimnazijo. Profesorjem nisem povedala, da ne hodim od pouka, ker bi me tiščalo na stranišče, pač pa da sprejemam klice radijcev, ki želijo izjavo o ZOT-u …
Poleg tega sem desetletje radovednosti, raziskovanja in domišljije posvetila reviji Tabor, ki sem jo na koncu tudi urejala z veliko zagnanosti in ljubezni. V različno velikih ekipah sem (so)organizirala številna taborjenja, območni mnogoboj, ALT, zlet, program za PP-je in RR-e, programe na temo zdravega življenja in podjetništva v taborništvu, nekaj časa se mi je zdelo, da živim eno od svojih sanjskih vzporednih življenj, ko sem postala profesionalna tabornica v pisarni ZTS … Zdaj pa neskončno uživam v vlogi starešine rodu.
Vse opisano se mi je takrat, ko sem to živela, zdelo povsem nepovezano z umetnostjo v mojem življenju. Štrlela je ven. Ni imela nobenega smisla v tem kontekstu. Poezija in umetniška fotografija sta bili moje skrivno življenje, o katerem nisem govorila pri tabornikih. Nikakor nisem znala povezati nine-medved-tabornice-za-življenje, njene želje po delovanju v in za skupnost ter željo po doseganju konkretnih rezultatov pri uresničevanju visokoetičnega poslanstva; s tem, kar je nina-medved-pesnica obdelovala v svojih pesmih ter ujemala v objektiv – s čustvenim, ranljivim, individualnim, izstopajočim, drugačnim. Potrebovala sem veliko časa, (samo)izobraževanja, nekaj preizkušenj in poguma, preden sem spoznala, kako lahko živim oboje.
Taborništvo me seveda ni naučilo, kako napisati odličen konec pesmi. Ali speti poznane ideje na nov način, da se bodo dotaknile ljudi. V tem smislu se zrcali v podobah iz narave, ki se jih poslužujem, v upodabljanju ljudi in njihovih odnosov, katerim se posvečam v umetnosti.
Mi je pa taborništvo dalo vse tisto, zaradi česar danes živim od ustvarjalnega dela. Neskončno ljubezen, potrpežljivost in željo po povezovanju ljudi. Potrebo, da naredim stvari bolje kot »tako delamo od nekdaj«. Sposobnost improviziranja in iskanja večno novih rešitev. Strateški način dela in visoko delovno mentaliteto, ki se ne ustavi, ko odbije ura, temveč ko je delo narejeno, znanje in veščine organiziranja živih srečanj, zbiranja sredstev, dela z razpisi in poročili, promocije v NVO, vodenja podatkov in še in še.
Zaradi vsega tega se večinsko preživljam s pri nas precej redkim poklicem pesnice in (literarne) producentke. V veliki meri je moje delo povezano s tem, da si izmišljujem nove in nove pristope za deljenje izkušenj umetnosti. V različno velikih ekipah organiziram ali soorganiziram literarne festivale, večere in izobraževalno-ustvarjalne programe, povezujem ljudi v občinstva, oblikujem strategije, zbiram sredstva za kulturo in umetnost, ju promoviram …
Ko tako pomislim, stvari niso tako različne, kot so se mi morda nekoč zdele. Priprava festivala je precej podobna pripravi taborjenja. Začneš z izbiro datumov in vodstva, s potrjevanjem lokacije, proračuna, ceno, nato čim prej na program. Na izbiro teme in glavnih aktivnosti. Ko zbereš ljudi na nekem mestu, mora biti zanje dovolj kakovostnega programa, ne preveč, da ne bodo izmozgani, ne premalo, da jih ne bi zaobšel tisti nekoliko adrenalinski občutek festivala (khrm taborjenja). Izkušnja je ključna. Različne starosti zahtevajo različne razmisleke o tem, kako bodo vključene v dogajanje. Nekaj morajo tudi jesti, na stranišče morajo, stroškovnik se mora iziti s pozitivno ničlo. In skozi vse izzive mora biti ekipa visoko motivirana, vlada naj pozitivno vzdušje in delitev nalog naj bo poštena ter jasna. Znano?
Priznam, dolgo časa mi vse te povezave niso bile jasne. Zdaj pa vse bolj uživam v življenjskem slogu mnogoživke, nine-medved-tabornice-pesnice-itn. Tako lahko v delovnem, umetniškem in taborniškem času zasledujem poslanstvo olepšanja in izboljšanja tega sveta s širokim prepletom pristopov, in živim morda komu nenavadno, vendar polno osmišljeno življenje.
– Nina Medved