Zgodbo je po nareku napisala Tina Jerman, Petrova in Jankina vnukinja, danes tudi tabornica v Rodu mlinskih kamnov. Vir fotografij v prispevku je arhiv Rodu mlinskih kamnov.
Med odraščanjem sem slišala marsikatero taborniško zgodbo. Bila sem obdana s taborniki mnogo prej, preden sem vedela, kaj biti tabornik zares pomeni, dolgo preden sem se jim pridružila tudi sama. Radomeljski taborniški rod je kost, kjer si je mnogo mojih sorodnikov brusilo zobe.
Vsega je v bistvu krivo starševstvo. Starševstvo in ljubezen do narave. Moj stric Sandi si je v četrtem razredu želel k tabornikom. Babi Janka, ki si je že kot otrok želela med tabornike, pa je doma niso pustili, je sinovo prošnjo z veseljem uslišala. Priložnost, ki je tako nastala, je izkoristila in se je, najprej kot šolska mentorica, taborniški dejavnosti pridružila tudi sama. V taborništvo se ni težko zaljubiti. Kaj kmalu sta med tabornike odšla še moj oči Boris in dedi Peter. Na začetku so vsi sodelovali v četi kot del rodu RST Domžale. Ko pa je leta 1981 četa od članov že pokala po šivih, so se odcepili in postali samostojen rod – Rod mlinskih kamnov Radomlje.
Kar je babi in dedija tako globoko povezalo s taborništvom, sta bili ljubezen do narave in ljubezen do družine. Kako zelo pomembna jima je narava, težko prevedem v pisano besedo. Z njo sta oba oblikovala unikaten in intimen stik, ki traja od malih nog pa vse do danes. Taborništvo človeka drži v stalni bližini narave. In taborništvo jih je še bolj povezalo.
Babi je od malih nog želela postati učiteljica, kar ji je tudi uspelo in je pri tabornikih cvetela tudi v pedagoški vlogi. Delo z otroki je njeno življenjsko poslanstvo, ki mu je sledila še dolgo v pokoj. Vzgojila je najbolj postrojen rod v takratni SFRJ (kot se kdaj pošalimo). Še danes se jasno spomni, kako so vodniki sosednjega tabora nazdravljali pozno v noč. Slišala jih je, ker je v njenem taboru že od desetih zvečer vladal nočni red in mir.
Pogosto se ji je zgodilo, da je nenamerno naletela na nadobudne vodnike, ki so ravno imeli kaj za bregom – kot bi jo pri vzdrževanju redu usmerjala višja sila. Tako je ob neki priliki slučajno naletela na skupino vodnikov, ki so se tihotapili iz tabora na ples. Čeprav po navadi stroga starešina, je v tem primeru slišala iskreno željo mladih po plesu in jih je naslednji dan (sicer tokrat pod nadzorom) peljala v disko v Ribčev Laz, kar je postala tudi tradicija.
Dedi pa je svoje taborništvo podkrepil z navdušenjem nad tehniko. Na tem področju je največkrat podprl tudi rod. Še danes si lahko predstavlja domači vrt, kjer so se pod njegovim nadzorom sušili rodovi šotori, da ne bi splesneli in kako se je potem ločevalo strgane šotore na en kup, da jih je lahko babi peljala popravit. Vsako leto je nabrusil vsa rezila na celem taboru, najprej z vodnim in potem še z oljnim brusom, kot ga je naučil še njegov oče – noben nož, ne žepni ne kuharski, mu nista ušla. Vodniki so se šalili, da se pri RMK še s sekiro lahko obriješ.
Sicer pa je dedi prevzel vsako nalogo, ki jo je rod potreboval: skrbel je za opremo, šel po nakupih, z družinsko katr’co vozil od mnogoboja do mnogoboja, pa tudi na urgenco, kadar je bilo potrebno. Z ljudmi, ki jih je srečal, je vsakič vzpostavil tako pristen stik, da so si ga še dolgo zapomnili. Kadar na primer v trgovini Pri Francki v Bohinju ni bilo vse zelenjave, ki jo je prišel kupit za tabor, so trgovke zanj po to zelenjavo odšle v svoje vrtove.
Poročena sta bila približno deset let, ko sta začela svojo taborniško pot, na katero sta se podala skoraj vzporedno s svojima sinovoma. Taborništvo ju je še bolj povezalo in ju povezuje še danes.
Na taboru se v vseh sedemnajstih letih njunega delovanja nista po taborniško poročila, saj sta se vsakič raje po taborniško poročila s katerim od mlajših otrok, ki bi se sicer počutil izključenega iz aktivnosti. Babi se še danes spomni poroke z enim od malčkov, ki je svojo vlogo »taborniškega moža« vzel zelo resno in potem cel teden zanjo pomival posodo in ji pomagal, kjer je le lahko. Da bi ga odrešila skrbi, mu je babi naslednje leto predlagala kar ločitev.
Njune taborniške zgodbe so zgodbe, ob katerih sem odraščala in v sedemnajstih letih se jih je nabralo ogromno: mnoga taborjenja v Bohinju, kjer so ob jezeru postavili tudi skakalnico za skoke v vodo, plavanje na Naklovi glavi, nočni pohodi, pomoč MČjem pri nočnih strahovih na straži, taborniški teki in pohodi okoli jezera, predajanje znanja, učenje vestnosti tako v življenju kot v taborništvu.
Največji ekspediciji, ki sta se ju lotila, sta bili udeležbi na Zletu ZTJ v Beogradu in na Sutjeski. Za prvega od teh se babi spomni, kako so jim ob prihodu namenili taborno mesto na znižanem delu taborišča. Odkimala je in razložila, da tu ne bojo postavili šotorov, ker jih bo v primeru dežja zamočilo in vrlo poiskala ustreznejše mesto za taborjenje. Ravno to noč je deževalo, in medtem ko je naš rod mirno spal, so tisti manj previdni prestavljali svoje šotore. Večkrat sta pripovedovala, kako so pred Zletom na Sutjeski nekateri udeleženci od Foče do Tjentišta šli peš, spali pa so pod bivaki iz šotork. Precej izmučeni so srečali pastirja na konju in ga povprašali, kje je Ljubin grob, saj naj bi tam prenočili. Nasmehnil se je in s prstom pokazal pod sebe – našli so cilj.
Nekaj posebnega je bil tudi pohod na Triglav, kamor sta za nagrado peljala vodnike. Začeli so v Vojah, se naslednji dan povzpeli do Doliča, prespali na skupnih ležiščih, osvojili vrh in se spustili v dolino. Ponosni na svoj dosežek, so se hoteli pobahati s fotografijami, a v fotoaparatu na žalost ni bilo filma, ker so ga pozabili vstaviti.
Druga vrsta trenutkov, ki so jima ostali v spominu, pa so male taborniške potegavščine. Kako so prebrisani vodniki za babičinim šotorom prelivali vodo iz kozarca v kozarec, da bi jo prijelo lulat. Zavezali so tudi zadrge na šotoru, da bi ji preprečili pobeg. Vendar se je njihov načrt izjalovil, ker je babi, vedno pripravljena, hitro poiskala škarje in vrvico prestrigla. Nazaj grede jim je škarje nasmejana pokazala, oni pa so ji obljubili, da bodo naslednjič uporabili žico. Babi je skomignila z rameni, saj je imela v šotoru tudi klešče.
Ali pa neskončna zakladnica dedijevih zgodb. Rad je povedal zgodbo o domorodcih s Pršivca nad Bohinjem. Dolga leta so bila na robu Pršivca vidna debla smrek, ki so pogorela v gozdnem požaru in so bila od daleč videti kot v tla zapičene oskubljene palice. Taborečim je razložil, da so to prekle za fižol, ki ga tam sadijo domorodci, ki sicer gojijo tudi hrano za tabor.
Pa babičino sodelovanje z varstveno delovnim centrom INCE Mengeš, ki skrbi za odrasle osebe s posebnimi potrebami, kjer je babi dolga leta vodila skupino tabornikov in jih s sabo vzela tudi na tabor. Tako je v praksi uresničevala svojo vizijo socialne pravičnosti: nudila taborništvo vsakomur, ki bi tabornik želel biti, učila mlade o sočutju in drugačnosti ter s pomočjo taborništva širila obzorja. (To taborniško skupino je babi v Mengšu vodila, tudi ko se je že upokojila, tako da sem jih spoznala tudi jaz. Bili so moja prva redna taborniška izkušnja in med njimi sem dobila svoje taborniško ime.)
Odkar sta bila aktivna tabornika, se je sicer res spremenilo marsikaj: od stila vzgoje in discipline do tehnologije. Vendar bistvenih razlik med njunim in našim taborništvom po njuno ni. Še vedno gre tu za iskanje in vzdrževanje stika z naravo, vzgajanje odgovornih in sposobnih posameznikov, pletenje prijateljstev, ki ostanejo.
To je taborniška zgodba enega rodu, skozi oči ene družine, preko ene pripovedi. Za njo stojijo leta taborništva, sodelovanja, dela in truda vseh članov rodu. To je taborniška zgodba, ki se še vedno piše. To je zgodba o koreninah.
Kasneje smo k tabornikom prišli vsi vnuki. Lani smo praznovali štirideset let rodu. Babi in dedi sta si ob tej priložnosti prišla ogledat razstavo slik iz njunega časa. Ne razlikujejo se veliko od slik iz našega najbližjega tabora. Še vedno imamo nekaj savic iz njunega časa, pa isto kuhinjo in členar, pa iste pesmi. In kadar zapojemo Tam ob ognju našem, se nam enako zarosijo oči.
– Tina Jerman
