Tokratno poletno zgodbo sta prispevala Nina in Jure iz rodu Jezerski Zmaj iz Velenja, opisala sta, kaj vse so počeli v tem posebnem poletju.
Poletne aktivnosti v rodu Jezerski zmaj
Taborniki rodu Jezerski zmaj Velenje smo se v preteklem obdobju soočili z enakimi težavami kot mnogo drugih slovenskih tabornikov – z odpovedjo rodovih akcij in taborjenj ter s splošnim občutkom nemoči, ko nič več ne gre po načrtih. Kljub letu zaznamovanem z novo boleznijo in odsotnostjo tradicionalnega taborjenja v Ribnem, smo za člane priredili petdnevni tabor medvedkov in čebelic in se z vodi gozdovnikov in gozdovnic podali na raznolika doživetja po Velenju in okolici. Z njimi smo veslali na velenjskem jezeru, šli na krajši bivak za Savinjo in utrjevali znanje topografije z orientiringi po bližnjih podeželjskih naseljih. Imeli smo celonočni »palačinka party« (na srečo navihanih devetošolcev in nesrečo nenaspanih vodnikov), za popotnike in popotnice smo priredili razna druženja in pri naši taborniški hiški sanjarili dolgo v noč, kako lepe so zvezde nad nami …
Naša najbolj odmevna akcija letošnjega poletja je bil obisk športnega tabora za otroke iz socialno ogroženih družin, ki ga je v sodelovanju s Športno unijo Slovenije organizirala Športna zveza Velenje. Z veseljem smo se odzvali na klic organizatorjev tabora in otrokom popestrili zadnje popoldne v Gozdni šoli v Mozirju. Ob prihodu smo taborniki v krojih in ruticah povzročili val krikov: “Taborniki so prišli! Taborniki so tu! In lok imajo s sabo!” Sklicali smo zbor in glasno zrecitirali taborniški pozdrav. Otrokom smo predstavili, kdo smo, kaj počnemo in jih naučili naših osnovnih šeg in navad – kaj pomeni taborniški znak, kaj barve rutic, kako izrazimo, da nam je nekaj všeč (mmm …) in kako, da je nekaj slabo (zzz …). Z njimi smo se zelo hitro povezali - prav kmalu zanje nismo bili več le “taborniki”, tiste površinske podobe ljudi, ki kurijo ogenj, poznajo vse vozle in spijo v šotoru. V naši prisotnosti so se zelo sprostili in uživali v učenju novih spretnosti. Lepo je bilo videti, kako so se skupinice otrok, ki morda še niso doživele taborjenj, postavljale šotore, streljale z lokom in fračo in se smejale ob motivacijskih igricah in “bansih”. Začudeni in navdušeni otroški obrazi ob misli, da za prenočišče v naravi potrebuješ le vrvico, 6 klinov in 2 šotorni krili, so neprecenljivi. Po večerji so otroci s pomočjo vodnikov hitro postavili velik taborni ogenj in ga ob mraku zanetili. Skupaj smo prepevali taborniške pesmi in uživali v zvokih kitare. Najboljši del večera so bili skeči, ki so jih pripravili otroci sami – zagotovo ste tudi že vi slišali vic o blondinki, ki je šla v trgovino … in o okostnjaku, ki ne upa skočiti … kam že?
Prelep večer smo zaključili s smehom in mislijo, da so si vsi otroci v svojem bistvu podobni – polni zanimanja, življenjskega zagona in sanjavih želja. Grenka misel, da - kljub skupnim prijetnim doživetjem na taboru - za otroke iz socialno ogorženih družin to (še) ni dovolj za njihov prijetnejši vsakdan, pa je ostala z nami vso pot domov.
V tej organizaciji je prostovoljstvo nekaj samoumevnega: kot večerni ogenj, spanje v šotoru ali “tuširanje” v reki. Nam, ki to počnemo vsak dan, in našim članom, ki so tega navajeni, se to ne zdi nič posebnega. Ko pa srečaš nekoga, ki tega še ni doživel, lahko zares (ponovno) začutiš in ceniš moč taborništva – pripadnost in povezanost, ki ti jo daje posedanje ob ognju s skupino ljudi, ki je mogoče ne poznaš, a z njimi kljub temu lahko deliš čudovite trenutke. Avtorja: Nina Smrekar in Jure Zilli, taborniško društvo Rod jezerski zmaj, Velenje
